Page 131 - Tomajci
P. 131

Obrisi in dejavniki tomajske demografije


             Preglednica 3.7 Povprečna starost tomajskih ženinov in nevest ob prvi poroki
                           v obdobju 1790–1910
             Skupina                      –            –
                                        ()    ()    ()    ()    ()     ()
             Ženin   s samsko nevesto      ,   ,       ,    ,
                     z vdovo                 ,   ,         ,    ,
                     skupno                ,   ,       ,    ,
             Nevesta s samskim ženinom     ,   ,       ,    ,
                     z vdovcem              ,   ,        ,    ,
                     skupno                ,   ,       ,    ,
             Opombe  Naslovi stolpcev: (1) število, (2) aritmetična sredina, (3) mediana. Po podatkih iz
             šak, žt, mkp 4 (1790−1874), 5 (1875−1924).


             3.7, ki prikazuje starost tomajskih ženinov in nevest ob prvi poroki v dveh
             daljših obdobjih, je razvidno, da se je v teku 19. stoletja starost poročanja
             samskih moških in deklet občutno povečala, kar je bilo splošna značilnost
             med podeželskim prebivalstvom v tem zgodovinskem obdobju. Pri moških
             se je povprečna starost dvignila za 3,8 odstotne točke, medtem ko je bila
             med nevestami sprememba manj izrazita in je znašala 1,8 odstotne točke.
             Samski moški, ki so se oženili z vdovo, so v zakon stopali občutno starejši,
             saj je bila tovrstna zveza navadno pogojena s potrebo ovdovele ženske, da
             si priskrbi novega partnerja, ki bo skrbel za družino, in partnerja, ki mu ni
             uspelo dobiti izvoljenke izmed samskih. Dekleta, ki so se omožila z vdov-
             ci in prevzemala vloge mater ter skrbnic moževih otrok iz prvega zakona
             in gospodinj, so v zakonski stan tudi stopala starejša kot samske neveste,
             vendar še vedno v splošno najobičajnejših ženitovanjskih letih.
               Starostne značilnosti samskih novoporočencev in spremembe, do kate-
             rih je prišlo v 19. stoletju, so bolje razvidne iz preglednice 3.8. Do srede
             stoletja se je skoraj tri četrtine Tomajcev in kar 85 odstotkov Tomajk poro-
             čilo, še preden so izpolnili 26 let. Več kot četrtina ženinov in skoraj polovica
             nevest je bila ob poroki stara samo do 20 let, dobrih 44 odstotkov ženinov
             in 38 odstotkov nevest pa od 21 do 25 let. Ženini in neveste, mlajši od 26 let,
             so se tako v 66 odstotkih oz. 61,3 odstotka primerov poročili s partnerji in
             partnericami te starosti. Pri tem so bile pogoste tudi zveze med starimi do
             20, in sicer 21,1 odstotka ženinov in 18,5 nevest. V drugem upoštevanem
             obdobju so se moški le redko ženili pred 21. letom. Večina jih je stopala v
             zakon v starosti od 21 do 30 let in nato še do 35. leta starosti. Dekleta so
             se v lepem številu (24,3 odstotka) poročala dokaj mlada, osrednja starost
             možitvepasejedvignilanaletaod21do25 insenadaljevala vmanjšime-


                                                                            129
   126   127   128   129   130   131   132   133   134   135   136