Page 176 - Nekatere izbrane teme in aktualna problematika šolskega svetovalnega delašolskega svetovalnega dela

Izbrane teme: različna področja dela svetovalne službe

idr., ). Gre torej za neizogibno čustvo, žalost posameznika, ki omogoča,
da se spoprime z drugimi čustvi, kot so jeza, strah, krivda in nemoč. Žalovanje
je individualen proces posameznika, na katerega vplivajo številni dejavniki in
kjer prehaja skozi določene stopnje žalovanja: od šoka, zanikanja, jeze, poga-
janja in žalosti do sprejemanja (Borucky idr., ).
Ko človek izve za smrt bližnje osebe, pade v šok. Žalujočemu se svet obrne
na glavo, počuti se popolnoma brez nadzora. Izgube ne prizna, saj je priza-
detost ob tem prehuda. V tej fazi moramo otroku omogočiti izražanje čustev.
Nuditi mu je potrebno varno okolje in vizualni ter fizični stik. Vedenjske zna-
čilnosti so jok, pričakovanje, da se bo še kdaj srečal z umrlo osebo, lahko pa
tudi popolna čustvena otopelost.
Po šoku oziroma vzporedno s šokom se pojavi zanikanje. Posameznik se ne
želi sprijazniti z dejstvom, da je ljubljena oseba umrla, zato zanika realnost in
samega sebe prepričuje, da to zagotovo ni res, da se to ni moglo zgoditi.
Nastopi obdobje jeze. Za smrt ljubljene osebe krivi sebe oziroma druge.
Ko otrok izvenovicoosmrti,sevnjem prebudijo vsa čustva,kisoznačilna
za žalovanje. Ob sebi takrat potrebuje nekoga, ki njegova čustva vzame re-
sno in mu jih pomaga izražati. Značilna čustva so jeza, žalost, krivda, strah,
depresivnost, odklanjanje stikov, nemirnost, razdražljivost ... Čustva, kot so
jeza, krivda, žalost in strah, pri otroku povzročajo zbeganost. Z jezo bi rad do-
segel, da se pokojnik vrne, hkrati pa ob doživljanju jeze lahko doživi občutek
krivde. Počuti se slabo, ker je sam jezen na pokojnika, medtem ko mu okolica
sporoča, da naj bi bila žalost primernejše čustvo. Odrasli morajo zato otroku
pojasniti, da so vsa občutja dovoljena, da je občutje jeze naravno čustvo in
ima vso pravico biti jezen, saj s tem ne škoduje pokojniku. Enako je potrebno
ravnati, ko se pojavijo občutki krivde. Otrok mora dobiti potrditev, da ni kriv,
da je oseba umrla.
Sledi stopnja pogajanja. Žalujoči se sprašuje o stvareh/dejanjih, ki bi jih
lahko postoril, da bi preprečil smrt ljubljene osebe. Poskuša spremeniti de-
jansko stanje, se pogoditi s samim sabo oziroma z zunanjo okolico. Zaradi
tega lahko postane pretirano ustrežljiv in prilagodljiv. Sprejmemo njegov na-
men, ne smemo pa mu dajati lažnih upov. Pojasnimo mu, da razumemo željo,
da bi bil pokojnik ponovno z nami, da pa to žal ni več mogoče. Ko ugotovi, da
je izguba resnična, ga preplavi žalost. Gre za obdobje žalovanja, ki traja dlje
časa. Nenazadnje si žalujoča oseba končno prizna, kaj se je v resnici zgodilo,
in to tudi sprejme. Spozna, da na določene dogodke nima vpliva in da nima
nadzora nad njimi. Ponovno prične vlagati vase in v svojo prihodnost (Dodič,
; Ledinek, ).
Na tej točki je izredno pomembno zavedanje, da otrok doživlja stisko skozi

