Page 378 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe
P. 378

Tadeja Volmut


                  običajno poučujejo razredni učitelji, ki nimajo zadostnega strokovnega in
                  praktičnega znanja kot športni pedagogi (Fairclough in Stratton, 2006). Po-
                  leg tega morajo razredni učitelji večinoma samostojno pripraviti in izvesti ure
                  športa za več kot 20 otrok. Namesto da bi v ospredje postavljali zanimive in
                  zabavne gibalne naloge ter elementarne igre, se ukvarjajo predvsem z nad-
                  zorom in varnostjo otrok. Slednji sta pri urah športa na vrhu prioritet, zato
                  se mora učitelj dovolj dobro pripraviti nanju, poleg tega mora uro načrto-
                  vati tako, da so otroci vseskozi gibalno in miselno aktivni. Na gibalno aktivni
                  čas otrok imata velik vpliv vsebina ure (McKenzie idr., 2010) in pripravljenost
                  učiteljev na učno uro (Fairclough in Stratton, 2006).
                    Benavente-Marín idr. (2024) poročajo, da so bili otroci na dan, ko so imeli
                  predmet šport, deležni več srednje in srednje do visoke intenzivnosti G/ŠA
                  ter pogosteje dosegali dnevna priporočila kot med dnevi, ko na urniku pred-
                  meta niso imeli. Poleg tega otroci po končanem šolskem pouku ne morejo
                  nadomestiti količine in intenzivnosti G/ŠA, ki so ju bili deležni med uro športa
                  (Dale idr., 2000). Zato menimo, da bi morali biti mlajši osnovnošolski otroci
                  deležni vsakodnevne ure športa, ki jo vodita razredni učitelj in športni peda-
                  gog, saj bi lahko le tako dosegli priporočila v zvezi z G/ŠA ter kakovostnejšo
                  uro. Vsakodnevna ura športa poveča G/ŠA otrok ter jih pri tem spodbuja k
                  rednemu ukvarjanju z njo. Še zlasti je pomembna za otroke, ki imajo v pov-
                  prečju nizko dnevno količino G/ŠA, oz. za otroke, ki jim je ura športa edina
                  priložnost za redno ukvarjanje z G/ŠA (Trudeau in Shephard, 2005). Prav zato
                  smo se odločili, da izvedemo celoletni intervencijski program, ki se je izvajal
                  dvakrat tedensko med podaljšanim bivanjem, na dan, ko na urniku ni bilo
                  predmeta šport. Otroci, vključeni v ta program (ES), so bili deležni dodatnih
                  dveh ur športa na teden, ki ju je vodil športni pedagog, medtem ko otroci KS
                  tega programa niso bili deležni. Menimo, da je podaljšano bivanje izjemna
                  priložnost za vključitev intervencijskih programov, ki bi se jih lahko udeležila
                  velika večina otrok v podaljšanem bivanju.
                    V preglednici 2 smo prikazali povprečno dnevno količino in čase posamez-
                  nih fenotipov intenzivnosti G/ŠA v ES z vodeno uro športa med podaljšanim
                  bivanjem ter v KS z običajnim podaljšanim bivanjem. Ugotovili smo značilne
                  razlike v vseh spremenljivkah, razen pri nizkointenzivni G/ŠA. Povečale so se
                  skupna količina ter nizka, srednja in visoka intenzivnost G/ŠA. Zmanjšala se je
                  gibalna neaktivnost. Največji učinek je imela intervencija na visoko in sred-
                  njo intenzivnost G/ŠA, malenkost manjši učinek pa na gibalno neaktivnost
                  in skupno količino G/ŠA. Posledično je bil učinek najvišji tudi na srednjo do
                  visoko intenzivnost G/ŠA.
                    Doslej še nismo zasledili raziskave, ki preučuje, ali celoletni oz. večletni šol-


                  378
   373   374   375   376   377   378   379   380   381   382   383