Page 10 - Vseživljenjsko učenje kot temelj trajnostne družbe

Sanela Hudovernik idr.

Program temelji na celostnem razumevanju učenja kot procesa, ki presega
zgolj formalne okvire šolanja in vključuje vse ravni človekovega razvoja – od
zgodnjega otroštva do izobraževanja odraslih in tretjega življenjskega ob-
dobja. S tem se navezuje na tri temeljne raziskovalne sklope: (1) utemeljeva-
nje vseživljenjskega učenja kot koncepta pedagogike in sorodnih znanosti,
(2) oblikovanje izkustvenih, sodelovalnih in trajnostnih pristopov k učenju ter
(3) razvoj učnih okolij, ki omogočajo iskanje inovativnih odgovorov na izzive
prihodnosti. Prispevki, zbrani v tej monografiji, odražajo raznolikost razisko-
valnih pogledov na učenje, vzgojo in trajnostni razvoj, hkrati pa tvorijo celo-
vito sliko pedagoškega raziskovanja, ki si prizadeva razumeti in soustvarjati
trajnostno družbo.
Znanstvena monografija odpira razpravo na makroravni s pogledom na
socialno vključenost v Evropski uniji, kjer longitudinalne analize kažejo, da
imajo na zniževanje tveganja socialne izključenosti neposredno močnejši
učinek ekonomski dejavniki kot pa vseživljenjsko učenje, medtem ko slednje
deluje predvsem posredno. Prav zato je razumevanje kompetenčnih potreb
odraslih ključno. Kvalitativna raziskava alumnov razkrije, da so med priorite-
tami izrazito v ospredju zelene in digitalne kompetence ter fleksibilne orga-
nizacijske in vsebinske oblike vseživljenjskega učenja, kar odpira prostor za
ciljno usmerjena mikrodokazila. V akademskem polju se te potrebe zrcalijo
v presojah kakovosti študijskih izkušenj. Kvantitativna analiza zadovoljstva
študentov pedagogike z izbiro študija in s pridobljenim znanjem med štu-
dijem nakazuje visoko splošno zadovoljstvo, a hkrati večjo kritičnost v višjih
letnikih glede teoretičnih ter praktičnih komponent, kar potrjuje nujnost na-
tančnejšega usklajevanja kurikularnih ciljev s kompetenčnimi izidi.
V predšolskem in osnovnošolskem prostoru se nit trajnostne preobrazbe
najprej kaže v vsakdanjih pedagoških praksah. Raziskave s področja predšol-
ske vzgoje in izobraževanja pokažejo, da se vzgoja za trajnostnost pogosteje
odvija znotraj vrtcev, sodelovanje z lokalno skupnostjo pa ostaja neizkori-
ščena priložnost za poglabljanje izkustvenega učenja. Sistematičen pregled
modelov socialnega in čustvenega učenja v predšolskem obdobju ugotavlja
izrazitejše učinke na socialni razvoj kot na izražanje ter samouravnavanje ču-
stev, kar kliče po robustnejših metodoloških zasnovah in ciljno usmerjenih
intervencijah. Hkrati ergonomija šolskega prostora – od prilagojenega pohi-
štva do digitalne ergonomije – izkazuje merljive učinke na zdravje, zbranost
in akademsko uspešnost, kar potrjuje, da materialno in organizacijsko okolje
ni obrobno, temveč konstitutivno za trajnostno učenje.
Profesionalne zmožnosti pedagoških delavcev se kažejo kot kritični posre-
dniki kakovosti. Raziskava učiteljev športne vzgoje potrjuje visoko raven sa-

10