Page 19 - Trženje

Strateško trženje 1.3
biti obe strani v danem procesu menjave zadovoljni. Ponudniki morajo
nuditi takšne izdelke/druge entitete, ki bodo modernim porabnikom
zagotavljali zadovoljevanje njihovih potreb/želja ter prispevali k nji-
hovemu maksimalnemu zadovoljstvu. Pri tem morajo ponudniki up-
oštevati pristop ciljnega trženja ter izdelke/druge entitete posredovati
ciljnim porabnikom z ustrezno kombinacijo elementov storitvenega
trženjskega spleta na način, ki jim bo zagotavljal dobičkonosnost na
dolgi rok.

1.3 Strateško trženje 1.3
Ključni zgodovinski mejniki v razvoju strateškega trženja vključujejo
razvoj desetih šol trženjske misli, vključno s tradicionalnimi pristopi,
z medregionalno trgovino in s spremembo paradigme v trženjski misli
(Shaw in Jones, 2005).
Jain (1983) pri svojem raziskovanju opaža pomembno spremembo,
ki zadeva trženje, in sicer pojav strateškega trženja kot novega po-
dročja delovanja. Strateško trženje kot glavni sestavni del strateškega
načrtovanja je med korporacijami postalo vidno v 70. letih prejšnjega
stoletja.
Cravens (1982) strateško trženje opredeljuje kot strateško načr-
tovanje in aktivnosti trženja na tem področju, ki se nanaša na celostne
aktivnosti v organizaciji in ne na njene posamične funkcije. Strateško
trženje zajema tiste trženjske odločitve in aktivnosti podjetja, ki so
zanj pomembne in označujejo njegov strateški položaj na trgu.
Pri strateškem trženju so cilji sistematično opredeljeni na različnih
ravneh po temeljitem pregledu potrebnih vhodnih podatkov. Viri se
prerazporedijo z namenom, da se poveča celotna uspešnosti orga-
nizacije, kar na koncu privede do strategij, ki so oblikovane s celovi-
tim pogledom (Child, 1972; Jain, 1983). Strateško trženje se osredotoča
na upravljanje partnerstev in pozicioniranje organizacije med dobavi-
telji terkupci v vrednostni verigi, z namenom zagotoviti prvovrstno
vrednost za kupce, zato je pomemben vidik sodobnih organizacij in
ima ključno vlogo pri upravljanju organizacije za dolgoročno učinkovi-
tost. Webster (1992) v 90. letih prejšnjega stoletja poudarja, da je nova
funkcija trženja upravljanje strateških partnerstev in zagotavljanje
višje vrednosti strankam. Odnosi s strankami so ključni strateški vir
orga nizacije in pomemben dejavnik pri doseganju poslovne uspešnos-
ti, ki ga je treba upoštevati pri oblikovanju strateškega trženja (Web-
ster, 1992; Nichifor, 2009). Morgan (2012) meni, da je strateško trženje

19