Page 120 - Laški smilj

Katja Kramberger

V začetnih fazah ločbe se najpogosteje uporablja adsorpcijsko kolonsko
kromatografija, saj je preprosta, ima visoko kapaciteto in je stroškovno
ugodna. Ločba poteka na osnovi razlik posameznih spojin za tvorbo in-
terakcij s površino adsorbenta. Izbira ustreznega adsorbenta (stacionarne
faze) kot tudi mobilne faze je ključnega pomena za doseganje dobre ločbe
spojin in maksimalni izkoristek ciljnih spojin. V večini primerov stacio-
narna faza vsebuje silikagel, ki je polarni adsorbent, na katerega se vežejo
molekule z vodikovimi vezmi in interakcijami dipol–dipol. Polarne spo-
jine se bodo torej dalj časa zadržale na koloni v primerjavi z nepolarnimi.
Stacionarna faza so lahko tudi poliamidi, ki glede na sestavo mobilne faze
tvorijo bodisi hidrofobne bodisi vodikove vezi. Če je mobilna faza voda,
bodo poliamidi delovali kot nepolarna stacionarna faza. Poliamidna kro-
matografija je primerna za izolacijo fenolnih kislin in flavonoidov (Zhang
idr. 2018). Pogosto uporabljana stacionarna faza so tudi makroporozne
smole brez ionskih funkcionalnih skupin, ki lahko selektivno adsorbira-
jo skoraj vse naravne spojine. Lahko se uporabljajo samostojno ali samo
kot stopnja v predpripravi izvlečka za odstranjevanje nečistoč ali v obo-
gatitvi izvlečka s tarčnimi spojinami. Makroporozne smole imajo visoko
kapaciteto adsorpcije, so relativno cenovno ugodne in enostavne za re-
generacijo. Ločba temelji na elektrostatskih silah, vodikovih vezeh, tvorbi
kompleksov in velikostni izključitvi. Ključni faktorji, ki vplivajo na ločbo,
so torej površina, premer por in polarnost (Zhang idr. 2018).
Ločba lahko temelji tudi na osnovi velikosti molekul. Po tem načelu de-
lujeta membranska filtracija in gelska izključitvena kromatografija. Pri
membranski filtraciji semipermeabilna membrana omogoča prehod
majhnih molekul, večje molekule pa se zadržijo na membrani. Ta meto-
da je zelo uporabna za koncentriranje izvlečkov in odstranjevanje nečis-
toč. Pri gelski izključitveni kromatografiji se majhne molekule dlje časa
zadržijo na koloni kot velike. Pogosta stacionarna faza je sephadex, ki je
sestavljen iz premreženega dekstrana. Sephadex LH20 je hidroksipropi-
liran derivat dekstrana, ki tvori tako hidrofobne kot hidrofilne interakcije,
tako da je primeren za ločevanje širokega nabora spojin, bodisi v vodnih
bodisi nevodnih topilih.
Ionsko izmenjevalna kromatografija ločuje molekule glede na razlike
v njihovem celokupnem naboju. S to metodo lahko torej ločimo tiste
naravne spojine, ki lahko ionizirajo, npr. alkaloide in organske kisline.
Stacionarna faza vsebuje ionsko izmenjevalne smole, ki privlačijo ena-
ko nabite spojine, odbijajo pa tiste, ki imajo drugačen naboj. Kationsko

120