Page 49 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

3.2 Latinščina, vitalni manj razširjeni evropski jezik

olatinski jeziki. Na ta način je praktično srednjeveška lingua franca iz vrst
italske skupine jezikov ter indoevropskega porekla,² na samem začetku je-
zik majhne kmečke skupnosti ob reki Tiberi, preživela v mnogih novih po-
dobah do današnjih dni po vsem ozemlju Romànije, torej od Črnega morja
do Pirenejskega polotoka, od Sicilije do Beneluksa. Poleg tega pa se je tudi
asimilirala, saj so ostali evropski jeziki večinoma vsrkali njen besednjak,
povezan z naravoslovnimi znanostmi, religijo, s pravom. Potemtakem je
nemogoče govoriti o latinščini kot izumrlem jeziku.

3.2.1 Pojav latinščine v sodobnih medijih
Kar še bolj ovrže takšno gledanje na njen položaj v sodobnem svetu, sta po-
novno oživljanje latinščine, čeprav znotraj zelo omejenih krogov uporab-
nikov, njen pojav na internetu in celo na določenih družbenih omrežjih. V
spletnem dnevniku na blogu LiLoLe pod naslovom »Latinščina ni ›mrtev‹
jezik«, lahko preberemo o obstoju finske radijske postaje s podkasti v latin-
ščini, kjer da obstaja tudi forum Colloquia Latina za razprave v tem jeziku,
pa o skupini Diarium Latinum znotraj spletne skupnosti LiveJournal, o
dnevni vremenski napovedi v tem jeziku, najdemo pa tudi zajeten spisek v
latinščini pisanih osebnih blogov, npr. Vir Cum Pluteo Pleno, Meum Diem
et quid habeo dictare ali Commentarium Meum itd. (fnekrep 2007). Niti
ni presenetljivo, da slavna Wikipedija izhaja tudi v latinski verziji, torej kot
Vicipaedia.

3.2.2 Perpetuiranje latinščine v liturgičnem obredju
Primer uspešnega ohranjanja in revitalizacije latinščine je izvajanje litur-
gičnega obredja, zlasti branja maše v tem jeziku. To dejavnost Katoliška
cerkev skozi dolgo obdobje svojega obstoja in delovanja do današnjega dne
zvesto nadaljuje. Na ta način je latinščina v Vatikanski mestni državi ob
boku italijanščini do danes obdržala status uradnega državnega jezika. Ta
jezik, imenovan tudi ekleziastična latinščina, ki ni potomec vulgarne la-
tinščine, iz katere so se razvili romanski jeziki, temveč neposreden dedič
klasične latinščine, to se pravi jezika prava in religije iz rimske dobe, ima
legitimno pravico do uvrstitve med današnje evropske mrj.

3.2.3 Neuspešni poskusi rekonstrukcije govorjene latinščine
Drugače pa so, kot povedo sami latinisti, poskusi rekonstrukcije uporabe
govorjene latinščine kot jezika sporazumevanja, v glavnem precej pone-

² Poleg latinščine so kot italski jeziki klasificirani zlasti oskiščina, umbrijščina in faliskijščina.

47