Page 41 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

2.3 Ugašanje jezikov, asimilacija in transformacija

no slovenščina s tega vidika gotovo ni ogrožena, pač pa neizpodbitno drži,
da je jezik deležen številnih poenostavitev, ki jih slovenski govorec, pri-
padnik starejših ali srednjih generacij, zaenkrat še občuti kot odstopanja,
kot anomalije ali celo kot svojemu jeziku in narodu storjeno krivico oz. kot
napad na svojo identiteto. Ker pa je ekonomičnost v jeziku pri govorcih ve-
dno prisoten dejavnik, bodo verjetno sčasoma spontane čustveno nabite
reakcije posameznih govorcev postajale vse redkejše, dokler se anglosaške
jezikovne prvine ne bodo udomačile, najprej le v govorjeni besedi, nato pa
se bodo ustalile tudi v jezikovni normi. Povprečen govorec se pač ne zave-
da zakonitosti ekologije jezika, torej dejstva, da je jezik, ta živi organizem,
v nenehni interakciji z družbenim dogajanjem, po svoji naravi nepresta-
no izpostavljen spremembam. Po drugi strani pa so spremembe pač del
življenja vsakega jezika in ker se vsako življenje nekega dne izteče, je seve-
da normalno, da tudi jezik po določenem obdobju ugasne. In prav obdobje
globalizacije je nedvomno pospešilo proces izumiranja jezikov.

2.3 Ugašanje jezikov, asimilacija in transformacija
Po podatkih iz strokovnega članka »Večjezičnost v knjižničnih informacij-
skih sistemih: rebabilonizacija sveta« s podnaslovom »Umiranje jezikov«
Petre Bridges, sicer povzetih po raziskavi valižanskega jezikoslovca Davida
Crystala (2000), »je po pesimističnih ocenah vsaka dva tedna en jezik manj,
po optimističnih ocenah pa jih izgine zgolj 10 na leto« (Bridges 2012, 163,
po Crystal 2000). Zgovorno je tudi dejstvo, da kar »50 jezikov redno upo-
rablja manj kot 10.000 govorcev« (Bridges 2012, 163, po Crystal 2000). Če-
prav govorimo, da je nek jezik, podobno kot ostali živi organizmi, umrl oz.
izginil, to vendarle ne drži popolnoma. Jezik kot entiteta, kot kodificiran
sistem, lahko sicer resnično ugasne, toda tudi v tem primeru se posame-
zne prvine po navadi vsrkajo v nek novi kodificiran sistem, torej nek drug
jezik, in postanejo njegovi sestavni deli. Zategadelj bi bilo morda jezike,
ki so se asimilirali v druge, relevantneje definirati kot usihajoče namesto
ugasle. Nekdanji jezik pravzaprav na ta način delno preživi znotraj na novo
uveljavljenega jezika. Gre za proces jezikovne asimilacije. Še pogostejši je
proces transformacije: v tem primeru določeni jezik skozi daljše zgodovin-
sko obdobje doživi toliko sprememb, da se iz njega dobesedno rodi nova
jezikovna tvorba.
Na nek način torej posamezne prvine, bodisi glasovi, besede ali samo
osebna in krajevna imena, preživijo tudi potem, ko jezika kot koda nihče
več ne uporablja. Navedimo za popestritev naslednjo zgodbico, katere av-
tentičnost je sicer vprašljiva. Ne vemo, ali je v njej kanček resnice ali pa gre

39