Page 212 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike
P. 212

Povzetek


                  v okviru Frizijske akademije na Nizozemskem. Evropski ogroženi jeziki si-
                  cer predstavljajo zgolj triodstotni delež celotne vsebine Atlasa. Unescova
                  mednarodna komisija je na podlagi devetih kriterijev izdelala šeststopenj-
                  sko lestvico vitalnosti oz. ogroženosti, kar pomeni, da je uvedla šest opi-
                  snih kvalifikatorjev, ki se v slovenščini glasijo »varen«, »ranljiv«, »dejansko
                  ogrožen«, »resno ogrožen«, »skrajno ogrožen« in »izumrl« ter s pomočjo
                  katerih jezikoslovci klasificirajo vsak posamezen v Atlas vključen jezik.
                    Genealoška dimenzija ni glavni kriterij za vključevanje posameznih mrj
                  v našo obravnavo, temveč imajo pri selekciji prednost tisti jeziki, ki vzbu-
                  jajo večjo pozornost s sociolingvističnega/z družbenostnega vidika. Kljub
                  temu pa smo želeli v raziskavi zagotoviti čim večje številčno ravnovesje, kar
                  se tiče zastopanosti idiomov slovanske, romanske in germanske jezikovne
                  družine, sočasno pa opozoriti na potrebo po širjenju obzorja na področju
                  poznavanja drugih, do neke mere zapostavljenih družin jezikov, ki evolvi-
                  rajo v evropskem prostoru ob boku le-teh in o katerih je velik del prebival-
                  stva stare celine relativno pomanjkljivo seznanjen. Gre za jezike keltskega,
                  baltskega, ugrofinskega, grškega, indoiranskega, altajskega, italskega, se-
                  mitskega in neznanega porekla. O neznanem izvoru govorimo zlasti v pri-
                  meru predindoevropskega jezika baskovščine/evskarščine. Doslej so bile
                  namreč na poglobljenih znanstvenih temeljih ovržene čisto vse jezikoslov-
                  ne hipoteze o genetski pripadnosti tega idioma, ki kot trdovratna utrdba
                  kljubuje zobu časa na območju med galoromansko in iberoromansko jezi-
                  kovno sfero. Dotaknili smo se težavnosti urejanja statusa romskih jezikov,
                  ki sestavljajo indoiransko vejo indoevropskih jezikov, specifike priznavanja
                  malteščine/melitščine kot edinega uradnega jezika eu semitskega izvora,
                  torej iz afriško-azijske jezikovne družine, izpostavili smo glasbeni festival
                  kot učinkovito sredstvo v boju za povečanje prestiža estonščine, pripadni-
                  ce ugrofinske jezikovne družine, od leta 1991 edinega uradnega državnega
                  jezika Republike Estonije. Načeli smo tudi problem neustreznosti poime-
                  novanja laponščina za sklop jezikov ugrofinskega izvora, katerih govorno
                  območje se razteza po skrajnem severu Skandinavije in zahodnem obro-
                  bju Rusije. Spregovorili smo o erzjanski in mokšanski varianti mordvinšči-
                  ne, avtohtonega ugrofinskega jezika Mordvincev/Mordvinov/Mordovov v
                  Mordovski republiki, tj. na evropski strani oburalskega območja, katere-
                  ga uradna grafija pa je cirilica. Hebrejščina, jezik semitskega izvora, resda
                  ne sodi v evropski prostor, kljub temu pa je deležna skromne obravnave,
                  ker predstavlja fenomen, ko je nek jezik kot sredstvo komunikacije že iz-
                  umrl in se ohranil zgolj v literarni, liturgični in protokolarni rabi, nato pa
                  so ga po dolgih stoletjih ponovno oživili in opolnomočili s pomočjo neolo-
                  gizmov. Preko procesa hibridizacije stare visoke nemščine s primesmi he-
                  210
   207   208   209   210   211   212   213   214   215   216   217