Page 213 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Povzetek

brejščine je nastal evropski jidiš, torej v osnovi jezik germanskega porekla,
vendar obarvan s hebrejskimi jezikovnimi prvinami. Poleg tega je v delu
navedenih tudi nekaj podatkov o judovski španščini na območju Bosne in
Hercegovine, ki je tam sicer na robu izginotja, ostaja pa trdneje zasidrana
v evropskem delu Turčije. Tudi latinščino, italskega izvora, uvrščamo med
mrj, kajti navzlic arhaičnosti in izgubi funkcije živega govorjenega jezika
ostaja ob italijanščini uradni državni jezik Vatikanske mestne države, ohra-
njena je kot jezik liturgičnega obredja in znanosti, znotraj manjšega kroga
uporabnikov pa se razvija celo kot jezik sodobnih medijev. Nekaj pozor-
nosti je v delu posvečene sodobnim grškim izolatom v južni Italiji ter na
Korziki. Tako v primeru grških govorov v Apuliji kakor tistih v Kalabriji,
oboji se danes zapisujejo z moderno latinico namesto z grškim alfabetom,
gre najverjetneje za potomce pogovorne starogrščine, medtem ko je grška
jezikovna različica v okolici korziškega mesteca Cargèse naslednica pelo-
poneške bizantinske, torej srednjeveške grščine. V zvezi s turščino, sicer
makrojezikom altajskih korenin, ki ne sodi med mrj, pač pa ga upravičeno
prištevamo med slabše prepoznavne jezike na območju Evrope, opažamo
neskladje s strani jezikovne politike eu. Vprašamo se namreč, zakaj drža-
ve članice vztrajno odrekajo priznavanje kakršnega koli uradnega statusa
turščini na Cipru kljub zgodovinsko dokazanemu dejstvu, da se je turško
prebivalstvo na otok priselilo že v 16. stoletju. Nekaj odstavkov v našem
delu je namenjenih tudi dediščini baltske jezikovne veje, tj. izumrli stari
pruščini ter obema preživelima, tj. litovščini in latvijščini/letonščini.
Kot eksperimentalna primera že ugaslih mrj, ki pa ju v zadnjih dese-
tletjih revitalizirajo, sta predstavljena keltska mikrojezika kornijščina in
manška gelščina, kot primer povsem ugaslega, manj razširjenega roman-
skega jezika pa sta obravnavani obe različici dalmatščine, tj. veljotščina na
otoku Krku in dubrovniška dalmatščina. O njunem obstoju pričajo arhi-
vski dokumenti, toponimi ter nekaj sporadičnih semantičnih in morfosin-
taktičnih ostalin v današnjih hrvaških narečjih ob jadranski obali.
Istriotščina, današnja stopnja vulgarne latinščine na jugu hrvaške Istre,
je eden izmed evropskih mikrojezikov tik pred potopom, podobno kot nje-
na soseda istroromunščina ali npr. algerščina, tj. katalonščina na Sardiniji,
kakor tudi moliščina/moližanščina, tj. hrvaščina v italijanski deželi Molise.
Daljše poglavje v delu je posvečeno tekoči jezikovni problematiki govorne-
ga območja nekdanje srbohrvaščine: pojavu policentrizna/pluricentrizma,
delnemu preživetju srbohrvaščine kot lingue france, problemu statusov bo-
sanščine/bošnjaščine in črnogorščine.
V raziskavo je vključen tudi mikrojezik, imenovan stara pravna franco-
ščina, poleg angleščine drugi uradni jezik otoka Jersey s statusom samou-
211