Page 206 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike
P. 206

Sklepne misli


                    Polegtegaopozarjamonapomen učenja krojilcev innačrtovalcevjezi-
                  kovnih politik po vsej Evropi s pomočjo izkušenj in pozitivnih zgledov po-
                  sameznih evropskih vlad, pokrajinskih vodstev ali občin pri reševanju pro-
                  blemov, povezanih z ogroženostjo katerega koli makrojezika, mikrojezika
                  ali narečja. Pri tem poudarjamo, da ni dobro dobesedno posnemati jezikov-
                  ne politike druge/-ih države/držav, temveč natančno prisluhniti lokalnim
                  oz. regionalnim potrebam svojih prebivalcev in odločitve o prihodnosti nji-
                  hovega jezikovnega razvoja vedno sprejemati v dogovoru z njimi. Vsak je-
                  zik oz. govor se namreč razvija v lastnem duhu in ritmu, specifika njego-
                  vega razvoja zatorej terja veliko prilagajanja trenutnim razmeram, pozna-
                  vanja preteklih prevladujočih vzorcev jezikovnega obnašanja na dotičnem
                  ozemlju, predvsem pa veliko mero potrpežljivosti s strani odgovornih za
                  to področje. Enega takšnih zgledov pomenijo smernice Evropske unije z
                  »Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih« na čelu. Slednja
                  vzpodbuja tako strokovnjake s področja jezikovnih politik, ki ji sledijo, ka-
                  kor tudi uporabnike manj razširjenih jezikov, ki se nanjo lahko vedno skli-
                  cujejo, k napredku pri iskanju pravilnih usmeritev ter apliciranju ustreznih
                  strategij in orodij na razvoj sociolingvističnih položajev posameznih mrj.
                  Za oboje uporabnike določenega manj razširjenega jezika, tj. naravne go-
                  vorce in tiste, ki so se ga naučili kasneje, je bistveno, da pri uporabi tega
                  jezikovnega koda krepijo svojo jezikovno samozavest, kar pa lahko dose-
                  žejo zgolj tako, da se seznanijo s pravicami, ki jim jih prinaša prenovljena
                  zakonodaja, in spoznajo moč, ki se v tej zakonodaji skriva.
                    Nenazadnje pa se sredi vala globalizacije in spremljajočega procesa di-
                  gitalizacije, ki sta zajela svet in Evropo, vprašamo, ali moramo Evropejci
                  takšno pot v prihodnost sprejeti kot edino možnost. Vredno je namreč pre-
                  tehtati, v čem nam globalizacija prinaša napredek, in pozitivne plati izko-
                  ristiti sebi v prid; takšni pozitivni plati sta npr. olajšano komuniciranje na
                  mednarodni ravni z uporabo angleščine kot globalne linguefrance in sodob-
                  nih medijev ali pa razširjen dostop do informacij in podatkov preko inter-
                  neta, sicer marsikdaj neverodostojnih oz. vprašljivega izvora in kakovosti.
                  Ne smemo pa se slepo predajati eskapizmu in si nonšalantno zapirati oči
                  pred negativnimi posledicami globalizacije, zlasti pred nevarnostjo, da nas
                  vodi k vse večji uniformiranosti kulturno-jezikovnih vzorcev, kar praktično
                  pomeni kulturno nazadovanje človeštva. Namesto te škodljive usmeritve,
                  ki utegne neprecenljivo bogat evropski kulturno-jezikovni mozaik osiro-
                  mašiti, raje prevzemimo odgovornost za pospešeno (samo)ozaveščanje o
                  tem, kako pomembno za prihodnost celotne celine je preprečiti izgubo na-
                  šega skupnega duhovnega razkošja, ki ga predstavlja mnoštvo avtohtonih


                  204
   201   202   203   204   205   206   207   208   209   210   211