Page 120 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Alpsko-romanski jezikovni trojček

vinci Bolzano/Bozen ter Livinallongu in Ampezzanu znotraj province Bel-
luno. Švicarska retoromanščina se deli na pet dialektalnih podskupin. Za
zgornjesilvansko, katere središči sta Disentis in Ilanz, in spodnjesilvansko,
ki domuje vdolinizadnjegaRenainpritokov, se uporablja skupen termin
romanč. Poimenovanji drugih dveh variant, tj. visoke engadinščine, s sre-
diščem v Samedanu, in nizke engadinščine, čigar centra sta Zernez in Zuoz,
govori pa se tudi v dolini Münster/Val Monastero, je uvedel Ascoli. Narečje
Surmirana/Surmeira, pa je peta podskupina, tj. surmiranska, retor. Surme-
ir. Posledice takšne narečne razcepljenosti retoromanščine se danes čutijo
kot velika težava v procesu standardizacije in pri pouku retoromanščine v
osnovnih šolah.

15.2 Ladinsko vprašanje
Resnična pobudnika ideje o medsebojni jezikovni povezanosti treh sku-
pin alpske romanščine sta bila pravzaprav dresdenski jezikoslovec Johann
Christian Adelung (1732–1806) in šolski nadzornik Christian Schneller
(1831–1908). Ascoli je njuno hipotezo znanstveno utemeljil s podrobno
fonetično analizo in za označevanje celotnega govornega območja tega
jezikovnega sklopa uvedel termin ladino, sln. ladinsko. Njegove ugotovi-
tve je točno desetletje kasneje podprl avstrijski jezikoslovec Theodor Gar-
tner (1843–1925), ki je v svojem nič manj odmevnem delu Rätoromanische
Grammatik (1883) za isto jezikovno sfero, torej tridelno celoto, predlagal
termin rätoromanisch, sln. retoromansko. Govorimo o jezikovni sferi na
ozemljih nekdanjih rimskih provinc Raetiae, Norika in Vindelicie, tj. sta-
rodavne Frankije, torej o hipotetično obstoječi jezikovni celoti dela alpske
verige. Morda se je dilemi lažje izogniti z uporabo jezikoslovno nevtral-
nejšega, pač pa bolj geografsko obarvanega termina alpska romanščina,
nem. Alpenromanisch, ki se najustreznejši zdi avstrijskemu filologu Ern-
stu Gamillschegu (1887–1971). V svoji utemeljitvi za takšno poimenovanje
Gamillscheg v drugem zvezku obsežne monografije Romania Germanica
(1935) izhaja iz postavke, da so ti govori zadnji ostanki vulgarno latinske-
ga pogovornega jezika rimskih provinc Raetiae in Norika, pri čemer ima
tudi furlanščino za jezik, doseljen iz Norika, to se pravi iz alpskega sveta
(Gamillscheg 1935, 271). Kljub navidezni nevtralnosti in pragmatičnosti pa
se, kot navaja Skubic (1988, 138), ta izraz v jezikoslovju ni posebej udo-
mačil. Na francoskih tleh se v drugi polovici 20. stoletja pojavi še četrti
termin za označevanje iste jezikovne sfere, tj. rhéto-frioulan, sln. retofur-
lansko, katerega utemeljitelj je Pierre Bec (1921–2014), okcitanski pesnik
in romanist, zlasti poznan kot ekspert za področje okcitanščine. V svojem

118