Page 112 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

Beneščina in istrobeneščina

npr. statut mesta Piran iz leta 1283 formalno potrjuje, da je vsaj odtlej
mesto priznavalo doževo oblast (Skubic 1988, 133). Jezik se je tod usta-
lil, »prekril substratno istriotščino, prisotno že od časa romanizacije« (str.
133), nato pa evolviral po svoje pod vplivom sosednjih jezikov, predvsem
pa se globoko zakoreninil v vsakdanji rabi. Raziskovalka Suzana Todorović
največji vpliv na beneško narečje v Istri pripisuje »tržaški italijanščini, ki je
zaradi čedalje bolj dominantne vloge Trsta od 17. stoletja dalje oblikovala
lastne jezikovne posebnosti (Todorović 2019, 135), te pa so po njenih bese-
dah »sprejeli tudi nekateri istrskobeneški govori« (str. 135). Skubic (2010,
34) tržaško italijanščino v slovenščini imenuje »triestinščina« ali »govorna
varianta beneščine v Trstu«, kar je dobesedni prevod italijanskega il triesti-
no. Za poimenovanje istrskobeneške jezikovne variante v prostoru sloven-
ske in hrvaške Istre sta se med jezikoslovci uveljavili tudi opisni sintagmi
il veneziano de là da mar (Todorovič 2019, 84, po Folena 1968−1970), sln.
beneščina onstran morja in il veneto coloniale (Todorovič 2019, 84, po Bi-
dwell 1967), sln. kolonialna beneščina, tj. beneščina, govorjena izven regije
Veneto. Todorovićeva v svojem delu dopolni Bidwellovo sintagmo s poja-
snilom, da gre za »materinščino romanofonov, ki živijo v Istri, Kvarnerju
in Dalmaciji« (str. 84). Uporabniki istrobeneščine svojega govora, do da-
našnjega dne omejenega na obmorsko mestno okolje, tako hrvaško (Pulj,
Umag, Rovinj, Poreč, Novigrad itd.) kot slovensko (Koper, Izola, Piran), ne
označujejo niti s terminom istrobeneško niti z inačico istroromanzo, pač pa
ga večinoma poenostavljeno imenujejo il dialetto, sln. narečje. Kot je pove-
dano v prejšnjem poglavju, se je v posameznih krajih južne Istre ohranila
istriotščina, drugače pa dandanašnji med prebivalstvom notranjosti polo-
toka v vsakdanjiku prevladujeta rabi dialektalne slovenščine in hrvaščine.
V urbanih predelih je skozi skoraj devetstoletno obdobje l’istroveneto uspel
obdržati svoj statusni simbol, tj. neuradni status prestižnega jezika, ki ga
Todorovićeva (2019, 85) upravičeno imenuje »lingua del pane«, to se pravi
jezik preživetja oz. borbe prebivalcev za vsakdanji kruh. Kljub odsotno-
sti kakršnega koli uradnega statusa ali tudi literarne tradicije, dasiravno
so prvi koraki na poti do njene standardizacije še v povojih, se danes v
glavnem razvija kot pogovarjalni jezik v povezovalni funkciji med Istra-
ni različnih korenin, z različnimi maternimi jeziki in družbenimi statusi.
Kakor njeno srednjeveško prednico beneščino lahko tudi istrobeneščino
obravnavamo kot linguo franco, čeravno dandanašnji le znotraj jezikovne
mikrosfere, tj. istrskega polotoka, in je kot takšna težko primerljiva s sre-
dnjeveško beneščino, saj je slednja povezovala govorce v makrosferi, tj. na
veliko obsežnejšem območju. Odsotnost uradnega statusa jezika pa po-

110