Page 109 - Manj razširjeni evropski jeziki in jezikovne politike

13

Beneščina in istrobeneščina

Beneščina in istrobeneščina se v sodobnem jezikoslovju obravnavata kot
dve svojski romanski jezikovni enoti. Druga, nenormirana in brez uradne-
ga statusa, predstavlja osamosvojeno narečje prve, ki pa je delno normira-
na in si je po dolgih stoletjih priborila uradni status.

13.1 Zdrs beneščine s statusa lingue france na status narečja
Posebno pozornost v prostoru med Alpami in Jadranom vzbuja fenomen
vzponov in padcev statusa veneta, sln. beneščine, sosedskega in rivalskega
romanskega jezika furlanščine. Govorimo o jeziku nekdanje Serenissime,
ki je bil v srednjem veku zelo razširjen. Upravičeno ga imenujemo neura-
dna govorjena lingua franca pristanišč vzhodnega Sredozemlja, saj je igral
funkcijo sporazumevalnega govorjenega in pisnega jezika med določeni-
mi sloji prebivalstva vzdolž Jadrana, Jonskega in Egejskega morja, zlasti
med trgovci, ribiči in mornarji. Paradoks pa tiči v tem, da niti v času najve-
čjega ekonomsko-političnega razmaha Benetk ni užival statusa uradnega
državnega jezika. Kar še bolj preseneča, je dejstvo, da so tudi tedanji vele-
poslaniki Republike sv. Marka po drugih delih sveta uporabljali beneščino,
poleg toskanščine, latinščine in francoščine, kot komunikacijsko sredstvo
v diplomatski korespondenci z matično domovino. Z današnjega vidika bi
to beneščino iz preteklosti lahko definirali kot mednarodni poslovni jezik.
Vzrok za to, da beneščina v tedanjem obdobju ni dosegla nikakršnega ura-
dnega statusa, verjetno lahko najdemo v pomanjkanju književne proze, v
venetu je namreč resnično zaživela zgolj dramatika. Pot v književnost so
jeziku utrli ustvarjalci Ruzante, Boschini, pisec romanov, poezije, pisem
in spominov Giacomo Casanova (1725−1798), zlasti pa Casanovin sodob-
nik véliki komediograf in pesnik Carlo Osvaldo Goldoni (1707−1793), avtor
prek 200 komedij, ugledni meščan Beneške republike, ki je sicer ustvarjal
tudi v toskanščini in francoščini. Tudi eden najplodnejših sodobnih itali-
janskih pesnikov Andrea Zanzotto (1921−2011) je del svojega pesniškega
opusa ustvaril v beneščini. Navsezadnje sodi mednje tudi glasnik gradeške
lagune Biagio Marin, ki je resda ovekovečil zlasti svojo domačo bizjaščino.
Prav vrzel na področju proze je eden izmed dejavnikov, ki sociolingvistično
situacijo beneščine bistveno ločujejo od stanja njene vzhodne sosede fur-

107