Page 329 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 329
Vključevanje filmske vzgoje v vzgojno-izobraževalne ustanove
iz recepcije avdiovizualnih medijev usvojijo številne strategije narativnega
razumevanja pripovednih struktur, kot so časovno in prostorsko sosledje v
zgodbi, povezovanje dogodkov v koherentno celoto, predvidevanje, prepo-
znavanje žanrov in tipskih likov (2005, 19). V omenjeni študiji so primerjali
zmožnost razumevanja nezapisanih zgodb (predvajanih na zvočnih ali vi-
deonosilcih) v skupini šestletnih otrok in zmožnost bralnega razumevanja
zapisanih zgodb v isti skupini dve leti kasneje. V raziskavi so ugotovili, da
med zmožnostma obstaja povezava, da torej lahko stopnja otrokovega razu-
mevanje pripovedi, ki jo je doživel preko poslušanja in/ali gledanja, napove
njegovo kasnejšo zmožnost razumevanja pripovedi pri samostojnem branju.
Zato so raziskovalci zaključili, da so kognitivni procesi pri bralnem razumeva-
nju zgodbe sorodni procesom v avditivnem, vizualnem ali avdiovizualnem
dojemanju pripovedi. Ti procesi se najprej pojavijo v predbralnem obdobju,
denimo s pomočjo televizije ali slikanice, in igrajo ključno vlogo v procesih
porajanja pismenosti. Študija zaključuje, da je razumevanje narativnosti, npr.
povezave med dogodki, izločitev teme ter motivacije in ciljev zgodbenih li-
kov (zlasti ti pogosto služijo za zagotavljanje koherence v epizodnih tipih pri-
povedi), ključni element bralne pismenosti, ki se začne razvijati že v pred-
bralnem obdobju. Zato vzgojno-izobraževalnim ustanovam predlagajo, da
več pozornosti posvečajo premišljenemu razvijanju otrokovega razumeva-
nja zgodbenosti v predbralnem obdobju s pomočjo avditivnih ter avdiovi-
zualnih virov, in sicer s skrbno načrtovanimi dejavnostmi, npr. s pogovorom,
kjer otroci odgovarjajo na vprašanja o glavnih ter stranskih dogodkih ter o ci-
ljih zgodbenih likov, ter s spodbujanjem otrokovega »glasnega mišljenja« ob
doživljanju zgodbe. S tem namreč ustvarjamo boljše pogoje za bralno razu-
mevanje otrok v kasnejših obdobjih razvoja, ko postanejo samostojni bralci
(Panayiota Kendeou idr. 2005).
Ovire pri uvajanju filmske vzgoje
V nadaljevanju bomo predstavili temeljne ovire za vpeljevanje filmske vzgoje
v vzgojno-izobraževalne institucije. Pri tem se bomo naslonili na poročilo o
priložnostih in izzivih evropske strategije filmske vzgoje, ki ga je leta 2014 pri-
pravil Xavier Lardoux, ter zaključno poročilo študije, pripravljeno za Evrop-
sko komisijo, z naslovom Showing Films and Other Audiovisual Content in Eu-
ropean Schools: Obstacles and Best Practices (European Commission 2015).
Neustrezno izobraževanje učiteljev na področju filmske vzgoje
Eno od temeljnih ovir za sistematični razvoj filmske vzgoje Lardouxovo (2014,
28) poročilo pripisuje pomanjkanju ustreznih programov izobraževanja uči-
teljev in pedagogov. Avtor predlaga vključitev te komponente v vse formalne
329
iz recepcije avdiovizualnih medijev usvojijo številne strategije narativnega
razumevanja pripovednih struktur, kot so časovno in prostorsko sosledje v
zgodbi, povezovanje dogodkov v koherentno celoto, predvidevanje, prepo-
znavanje žanrov in tipskih likov (2005, 19). V omenjeni študiji so primerjali
zmožnost razumevanja nezapisanih zgodb (predvajanih na zvočnih ali vi-
deonosilcih) v skupini šestletnih otrok in zmožnost bralnega razumevanja
zapisanih zgodb v isti skupini dve leti kasneje. V raziskavi so ugotovili, da
med zmožnostma obstaja povezava, da torej lahko stopnja otrokovega razu-
mevanje pripovedi, ki jo je doživel preko poslušanja in/ali gledanja, napove
njegovo kasnejšo zmožnost razumevanja pripovedi pri samostojnem branju.
Zato so raziskovalci zaključili, da so kognitivni procesi pri bralnem razumeva-
nju zgodbe sorodni procesom v avditivnem, vizualnem ali avdiovizualnem
dojemanju pripovedi. Ti procesi se najprej pojavijo v predbralnem obdobju,
denimo s pomočjo televizije ali slikanice, in igrajo ključno vlogo v procesih
porajanja pismenosti. Študija zaključuje, da je razumevanje narativnosti, npr.
povezave med dogodki, izločitev teme ter motivacije in ciljev zgodbenih li-
kov (zlasti ti pogosto služijo za zagotavljanje koherence v epizodnih tipih pri-
povedi), ključni element bralne pismenosti, ki se začne razvijati že v pred-
bralnem obdobju. Zato vzgojno-izobraževalnim ustanovam predlagajo, da
več pozornosti posvečajo premišljenemu razvijanju otrokovega razumeva-
nja zgodbenosti v predbralnem obdobju s pomočjo avditivnih ter avdiovi-
zualnih virov, in sicer s skrbno načrtovanimi dejavnostmi, npr. s pogovorom,
kjer otroci odgovarjajo na vprašanja o glavnih ter stranskih dogodkih ter o ci-
ljih zgodbenih likov, ter s spodbujanjem otrokovega »glasnega mišljenja« ob
doživljanju zgodbe. S tem namreč ustvarjamo boljše pogoje za bralno razu-
mevanje otrok v kasnejših obdobjih razvoja, ko postanejo samostojni bralci
(Panayiota Kendeou idr. 2005).
Ovire pri uvajanju filmske vzgoje
V nadaljevanju bomo predstavili temeljne ovire za vpeljevanje filmske vzgoje
v vzgojno-izobraževalne institucije. Pri tem se bomo naslonili na poročilo o
priložnostih in izzivih evropske strategije filmske vzgoje, ki ga je leta 2014 pri-
pravil Xavier Lardoux, ter zaključno poročilo študije, pripravljeno za Evrop-
sko komisijo, z naslovom Showing Films and Other Audiovisual Content in Eu-
ropean Schools: Obstacles and Best Practices (European Commission 2015).
Neustrezno izobraževanje učiteljev na področju filmske vzgoje
Eno od temeljnih ovir za sistematični razvoj filmske vzgoje Lardouxovo (2014,
28) poročilo pripisuje pomanjkanju ustreznih programov izobraževanja uči-
teljev in pedagogov. Avtor predlaga vključitev te komponente v vse formalne
329
