Page 323 - Štemberger Tina, Čotar Konrad Sonja, Rutar Sonja, Žakelj Amalija. Ur. 2022. Oblikovanje inovativnih učnih okolij. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 323
Vključevanje filmske vzgoje v vzgojno-izobraževalne ustanove
Filmska vzgoja na Slovenskem
Na Slovenskem so se pobude za sistematično uvajanje filmske vzgoje v šole
pojavile konec petdesetih let preteklega stoletja (Borčić 2007). Pionirka film-
ske vzgoje na Slovenskem, Mirjana Borčić, je svoje delo začela pri Oddelku za
filmsko vzgojo Pionirskega doma v Ljubljani in ga nato pod okriljem Zveze
prijateljev mladine širila v filmske krožke po slovenskih osnovnih šolah –
sestanke, organizirane za mentorje teh krožkov, opredeljuje kot »začetek
organiziranih prizadevanj za filmsko ustvarjalnost otrok in mladine na Slo-
venskem« (Borčić 2014, 75). V začetku osemdesetih let preteklega stoletja je
z Vitkom Muskom, Jovito Podgornik in Francetom Brenkom sodelovala pri
prenovi učnega načrta, ki je predvidel šest ur filmske vzgoje znotraj pouka
slovenskega jezika in književnosti v osnovnih in deset ur v srednjih šolah
(Borčić 2014, 81). Po prenovi učnega načrta slovenščine v devetdesetih le-
tih prejšnjega stoletja pa se vloga filmske vzgoje skrčila; trenutno veljavni
učni načrt za slovenščino (Ministrstvo za šolstvo in šport 2011) film obrav-
nava predvsem v domeni primerjav med književnimi deli in njihovimi me-
dijskimi, gledališkimi, radijskimi ter filmskimi adaptacijami, pri čemer ne iz-
postavlja, kot npr. pri gledališču, specifik filmske izraznosti. Drugače kot v
osemdesetih letih prejšnjega stoletja torej danes filmska vzgoja ni del re-
dnega pouka slovenskih osnovnih šol. Prav tako učenci slovenskih osnov-
nih šol trenutno ne morejo spoznavati filma v okviru specifičnega izbirnega
predmeta, tj. filmske vzgoje. Pomanjkanja na tem področju skuša premostiti
predlog strategije razvoja nacionalnega programa filmske vzgoje (Stergel
idr. 2016), katerega avtorji si prizadevajo za dostopnost, sistematičnost in
dolgoročnost filmske vzgoje v okviru kurikuluma in učnih načrtov, in sicer
z zasledovanjem naslednjih ciljev: (a) ozaveščanje širše javnosti o pomenu
filmske vzgoje in njena promocije; (b) kontinuirano in sistematično izvajanje
kakovostne filmske vzgoje; (c) večja (cenovna in regijska) dostopnost kako-
vostnih programov filmske vzgoje; (d) vključitev filmskih in avdiovizualnih
vsebin v učne načrte in vzgojno-izobraževalni proces z dopolnitvami obsto-
ječih in s predlogi novih učnih načrtov. Predlog strategije predvideva pre-
dlog dveh učnih načrtov izbirnih predmetov »Filmska vzgoja« za gimnazijski
in osnovnošolski program ter prenovo programov umetniške gimnazije, ki je
»dramsko-gledališkim programom« v šolskem letu 2017/2018 dodala še film-
skega (Šprah 2017, 162–163). Film lahko od šolskega leta 2017/2018 v okviru
smeri »gledališče in film« spoznavajo dijaki treh slovenskih srednjih šol: Gi-
mnazije Nova Gorica, Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana ter
Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.
323
Filmska vzgoja na Slovenskem
Na Slovenskem so se pobude za sistematično uvajanje filmske vzgoje v šole
pojavile konec petdesetih let preteklega stoletja (Borčić 2007). Pionirka film-
ske vzgoje na Slovenskem, Mirjana Borčić, je svoje delo začela pri Oddelku za
filmsko vzgojo Pionirskega doma v Ljubljani in ga nato pod okriljem Zveze
prijateljev mladine širila v filmske krožke po slovenskih osnovnih šolah –
sestanke, organizirane za mentorje teh krožkov, opredeljuje kot »začetek
organiziranih prizadevanj za filmsko ustvarjalnost otrok in mladine na Slo-
venskem« (Borčić 2014, 75). V začetku osemdesetih let preteklega stoletja je
z Vitkom Muskom, Jovito Podgornik in Francetom Brenkom sodelovala pri
prenovi učnega načrta, ki je predvidel šest ur filmske vzgoje znotraj pouka
slovenskega jezika in književnosti v osnovnih in deset ur v srednjih šolah
(Borčić 2014, 81). Po prenovi učnega načrta slovenščine v devetdesetih le-
tih prejšnjega stoletja pa se vloga filmske vzgoje skrčila; trenutno veljavni
učni načrt za slovenščino (Ministrstvo za šolstvo in šport 2011) film obrav-
nava predvsem v domeni primerjav med književnimi deli in njihovimi me-
dijskimi, gledališkimi, radijskimi ter filmskimi adaptacijami, pri čemer ne iz-
postavlja, kot npr. pri gledališču, specifik filmske izraznosti. Drugače kot v
osemdesetih letih prejšnjega stoletja torej danes filmska vzgoja ni del re-
dnega pouka slovenskih osnovnih šol. Prav tako učenci slovenskih osnov-
nih šol trenutno ne morejo spoznavati filma v okviru specifičnega izbirnega
predmeta, tj. filmske vzgoje. Pomanjkanja na tem področju skuša premostiti
predlog strategije razvoja nacionalnega programa filmske vzgoje (Stergel
idr. 2016), katerega avtorji si prizadevajo za dostopnost, sistematičnost in
dolgoročnost filmske vzgoje v okviru kurikuluma in učnih načrtov, in sicer
z zasledovanjem naslednjih ciljev: (a) ozaveščanje širše javnosti o pomenu
filmske vzgoje in njena promocije; (b) kontinuirano in sistematično izvajanje
kakovostne filmske vzgoje; (c) večja (cenovna in regijska) dostopnost kako-
vostnih programov filmske vzgoje; (d) vključitev filmskih in avdiovizualnih
vsebin v učne načrte in vzgojno-izobraževalni proces z dopolnitvami obsto-
ječih in s predlogi novih učnih načrtov. Predlog strategije predvideva pre-
dlog dveh učnih načrtov izbirnih predmetov »Filmska vzgoja« za gimnazijski
in osnovnošolski program ter prenovo programov umetniške gimnazije, ki je
»dramsko-gledališkim programom« v šolskem letu 2017/2018 dodala še film-
skega (Šprah 2017, 162–163). Film lahko od šolskega leta 2017/2018 v okviru
smeri »gledališče in film« spoznavajo dijaki treh slovenskih srednjih šol: Gi-
mnazije Nova Gorica, Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana ter
Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer.
323
