Page 14 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 14
d
nanaša predvsem na politično zgodovino. Kot opaža Marie-Claire Lavabre
(2007) je za razliko od sociološke oz. antropološke perspektive spomin v
rokah zgodovinarjev večinoma zreduciran na epistemološko kurioziteto,
podvrženo obvezi dokaza in argumenta. Podobnejša antropološki percep-
ciji spomina je ustnozgodovinska, v zvezi s katero Alessandro Portelli kot
eden njenih prvih teoretikov opozarja na preplet treh stvari, zgodovinske-
ga dogodka kot dejstva iz preteklosti, narative, ki jo poslušamo, kot dejstva
iz sedanjosti ter odnosa med obema kot prepleta preteklosti in sedanjosti.
Po Portellijevem mnenju nam ustni viri ne povedo le, kaj so ljudje naredili,
ampak tudi, kaj so želeli narediti, kaj so verjeli, da delajo, in kaj sedaj misli-
jo, da so naredili (»Allessandro Porteli – Speaking of Oral History« 2016).⁷
Glavni teoretski okvir pričujoče knjige tako ne bodo politično zgodovinske
in t. i. border studies, ki se osredotočajo na politični vidik spomina, temveč
antropološka literatura o spominu, migracijah in migrantskih družbah, de-
diščini in podobno.
O življenjskih zgodbah in etnografski poziciji
Miniti je moralo skoraj deset let po prvih opravljenih intervjujih, da sem
se lotila pisanja knjige. Podobno potrebo po oddaljitvi od čustveno nabitih
spominov opisuje francoska antropologinja in sociologinja Nicole Lapierre
v svoji knjigi Le silence de la mémoire (Tišina spomina) o raziskavi judovskih
spominov na holokavst. Kot pravi, je bil umik potreben, da se je osvobo-
dila vezi z ljudmi, da se je razčistila zapletena pokrajina individualnih ži-
vljenjskih zgodb in spominov. Na terenu, ki je tako blizu in ga oplaja senca
drame, ko si na meji z intimnostjo, ko vzpostaviš distanco, kako upravičiti,
da sogovornikov, ki so te sprejeli v svojo hišo, ne pokličeš več, se ne oglasiš
več? Distanciranje, osvobajanje tako hkrati označuje tveganje, da te ima-
jo za nehvaležnega (Lapierre 1989, 77–78). Enako je bilo potrebno tudi v
mojem primeru. Moral je poteči čas, da sem umirila svoja čustva od sliša-
nih življenjskih zgodb, od solz, ki sem jih delila s sogovorniki. Morala sem
se distancirati od italijansko govorečih sogovornikov,⁸ ki so me pretresli s
svojimi bolečimi spomini, sploh, ker sem se v začetni fazi raziskave znašla
z neko moralno odgovornostjo glasnika njihovih neslišnih spominov. Naj-
prej sem se morala soočiti s svojimi lastnimi stereotipi o Italijanih, ki sem
⁷ Za podatke se zahvaljujem Petri Kavrečič kot predavateljici predmeta Ustna zgodovina na
Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.
⁸ V izogib dolgemu izrazu italijansko govoreči pogosto uporabljam besedo Italijani ali itali-
janski Istrani, pa čeprav veliko izmed njih v Istri po svoji nacionalnosti ni definiranih kot
Italijani, temveč kot Slovenci, pred tem pa Jugoslovani.
12
nanaša predvsem na politično zgodovino. Kot opaža Marie-Claire Lavabre
(2007) je za razliko od sociološke oz. antropološke perspektive spomin v
rokah zgodovinarjev večinoma zreduciran na epistemološko kurioziteto,
podvrženo obvezi dokaza in argumenta. Podobnejša antropološki percep-
ciji spomina je ustnozgodovinska, v zvezi s katero Alessandro Portelli kot
eden njenih prvih teoretikov opozarja na preplet treh stvari, zgodovinske-
ga dogodka kot dejstva iz preteklosti, narative, ki jo poslušamo, kot dejstva
iz sedanjosti ter odnosa med obema kot prepleta preteklosti in sedanjosti.
Po Portellijevem mnenju nam ustni viri ne povedo le, kaj so ljudje naredili,
ampak tudi, kaj so želeli narediti, kaj so verjeli, da delajo, in kaj sedaj misli-
jo, da so naredili (»Allessandro Porteli – Speaking of Oral History« 2016).⁷
Glavni teoretski okvir pričujoče knjige tako ne bodo politično zgodovinske
in t. i. border studies, ki se osredotočajo na politični vidik spomina, temveč
antropološka literatura o spominu, migracijah in migrantskih družbah, de-
diščini in podobno.
O življenjskih zgodbah in etnografski poziciji
Miniti je moralo skoraj deset let po prvih opravljenih intervjujih, da sem
se lotila pisanja knjige. Podobno potrebo po oddaljitvi od čustveno nabitih
spominov opisuje francoska antropologinja in sociologinja Nicole Lapierre
v svoji knjigi Le silence de la mémoire (Tišina spomina) o raziskavi judovskih
spominov na holokavst. Kot pravi, je bil umik potreben, da se je osvobo-
dila vezi z ljudmi, da se je razčistila zapletena pokrajina individualnih ži-
vljenjskih zgodb in spominov. Na terenu, ki je tako blizu in ga oplaja senca
drame, ko si na meji z intimnostjo, ko vzpostaviš distanco, kako upravičiti,
da sogovornikov, ki so te sprejeli v svojo hišo, ne pokličeš več, se ne oglasiš
več? Distanciranje, osvobajanje tako hkrati označuje tveganje, da te ima-
jo za nehvaležnega (Lapierre 1989, 77–78). Enako je bilo potrebno tudi v
mojem primeru. Moral je poteči čas, da sem umirila svoja čustva od sliša-
nih življenjskih zgodb, od solz, ki sem jih delila s sogovorniki. Morala sem
se distancirati od italijansko govorečih sogovornikov,⁸ ki so me pretresli s
svojimi bolečimi spomini, sploh, ker sem se v začetni fazi raziskave znašla
z neko moralno odgovornostjo glasnika njihovih neslišnih spominov. Naj-
prej sem se morala soočiti s svojimi lastnimi stereotipi o Italijanih, ki sem
⁷ Za podatke se zahvaljujem Petri Kavrečič kot predavateljici predmeta Ustna zgodovina na
Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem.
⁸ V izogib dolgemu izrazu italijansko govoreči pogosto uporabljam besedo Italijani ali itali-
janski Istrani, pa čeprav veliko izmed njih v Istri po svoji nacionalnosti ni definiranih kot
Italijani, temveč kot Slovenci, pred tem pa Jugoslovani.
12
