Page 12 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 12
d
ru ostali, in tiste, ki so vanj prišli. Kako so spremembe doživljali? Kako so
živeli skupaj? Kakšne odnose so vzpostavili med seboj in do okolja?
Ta raziskava zato nikakor ni zgodovinopisna, temveč etnološka oz. kul-
turnoantropološka. Osnovna premisa je spomin, ki je v antropologiji ra-
zumljen kot »sled preteklosti v sedanjosti« (Lavabre 2007, 139). Drugi teo-
retski okvir predstavlja postmodernistična konstruktivistična paradigma
Davida Lowenthala, da je preteklost zgolj artefakt sedanjosti (Lowenthal
1985, x vi). Preteklost je tako oddaljena, da mora biti rekonstruirana in je
zgolj identifikacijski znak v sedanjosti (Hobsbawm 1996; Fakin Bajec 2011,
27). Preteklost v tem pogledu ne obstaja sama po sebi, ampak obstaja zgolj
v odnosu do družbeno-političnega konteksta sedanjosti. Vedno znova se-
danjost na novo definira preteklost. Tudi če ni tako oddaljena, jo vedno
označuje kontekst sedanjosti in zgodovinskost (fr. l’historicité) (de Certeau
1987).⁵ Zato se raziskava niti ne osredotoča toliko na rekonstrukcijo prete-
klosti na osnovi spomina, kar je cilj zgodovinopisja, temveč na vprašanje,
kaj se pravi, da se je zgodilo, in ne, kaj se je zgodilo. Iz tega naprej sledi
vprašanje o tem, kaj te reprezentacije o preteklosti povedo ne le o repre-
zentaciji preteklosti, temveč s tem tudi o sedanjosti. Kako se ljudje spomi-
njajo doživljenega, kaj poudarjajo, kaj so izbrali danes kot pomembno? Če
je vprašanje zgodovinarjev, kakšna je bila (pretekla) realnost, je vprašanje
antropologov, kako ljudje to (preteklo) realnost vidijo, konstruirajo? Kot
antropologi odgovarjajo na postmodernistično kritiko, konstruirana real-
nost je ravno tako realnost. Ravno tako je efektivna in se materializira v
praksah ljudi (Muršič 1999, 24). S knjigo tako dajem glas tistim, ki so ostali
v tišini, ker se njihovi spomini niso ujemali z javnim diskurzom ne ene ne
druge nacionalne strani. Preteklosti verjetno ne bom pojasnila, ji bom pa
dala prosto pot, da spregovori skozi različne glasove in se nas v sedanjosti
dotakne.⁶
Kot je prvi argumentiral Maurice Halbwachs, se človek spominja sku-
paj s člani svoje družbe. Tako spominjanje ni individualno dejanje, ampak
poteka skupaj z drugimi člani skupine, ki ji človek pripada. Spomin je ta-
ko po Halbwachsovi teoriji odvisen od les cadres de la mémoire oz. kadrov
spominjanja. Spomin je po njem vsakdanjost, običajnost družbenih sve-
tov, skupin, posameznikov, ki pripadajo ali se identificirajo s skupinami,
s katerimi si skupaj delijo spomine, zaradi česar se imenujejo kolektivni.
⁵ Za misli ob diskusijah se zahvaljujem Michéle Baussant iz cn r s v Parizu (v živo in po elek-
tronski pošti 3. februarja 2021) ter Mateji Habinc iz Filozofske fakultete Unverze v Ljubljani.
⁶ Za misli o tem iz diskusije z dne 29. januarja 2021 se zahvaljujem Michéle Baussant.
10
ru ostali, in tiste, ki so vanj prišli. Kako so spremembe doživljali? Kako so
živeli skupaj? Kakšne odnose so vzpostavili med seboj in do okolja?
Ta raziskava zato nikakor ni zgodovinopisna, temveč etnološka oz. kul-
turnoantropološka. Osnovna premisa je spomin, ki je v antropologiji ra-
zumljen kot »sled preteklosti v sedanjosti« (Lavabre 2007, 139). Drugi teo-
retski okvir predstavlja postmodernistična konstruktivistična paradigma
Davida Lowenthala, da je preteklost zgolj artefakt sedanjosti (Lowenthal
1985, x vi). Preteklost je tako oddaljena, da mora biti rekonstruirana in je
zgolj identifikacijski znak v sedanjosti (Hobsbawm 1996; Fakin Bajec 2011,
27). Preteklost v tem pogledu ne obstaja sama po sebi, ampak obstaja zgolj
v odnosu do družbeno-političnega konteksta sedanjosti. Vedno znova se-
danjost na novo definira preteklost. Tudi če ni tako oddaljena, jo vedno
označuje kontekst sedanjosti in zgodovinskost (fr. l’historicité) (de Certeau
1987).⁵ Zato se raziskava niti ne osredotoča toliko na rekonstrukcijo prete-
klosti na osnovi spomina, kar je cilj zgodovinopisja, temveč na vprašanje,
kaj se pravi, da se je zgodilo, in ne, kaj se je zgodilo. Iz tega naprej sledi
vprašanje o tem, kaj te reprezentacije o preteklosti povedo ne le o repre-
zentaciji preteklosti, temveč s tem tudi o sedanjosti. Kako se ljudje spomi-
njajo doživljenega, kaj poudarjajo, kaj so izbrali danes kot pomembno? Če
je vprašanje zgodovinarjev, kakšna je bila (pretekla) realnost, je vprašanje
antropologov, kako ljudje to (preteklo) realnost vidijo, konstruirajo? Kot
antropologi odgovarjajo na postmodernistično kritiko, konstruirana real-
nost je ravno tako realnost. Ravno tako je efektivna in se materializira v
praksah ljudi (Muršič 1999, 24). S knjigo tako dajem glas tistim, ki so ostali
v tišini, ker se njihovi spomini niso ujemali z javnim diskurzom ne ene ne
druge nacionalne strani. Preteklosti verjetno ne bom pojasnila, ji bom pa
dala prosto pot, da spregovori skozi različne glasove in se nas v sedanjosti
dotakne.⁶
Kot je prvi argumentiral Maurice Halbwachs, se človek spominja sku-
paj s člani svoje družbe. Tako spominjanje ni individualno dejanje, ampak
poteka skupaj z drugimi člani skupine, ki ji človek pripada. Spomin je ta-
ko po Halbwachsovi teoriji odvisen od les cadres de la mémoire oz. kadrov
spominjanja. Spomin je po njem vsakdanjost, običajnost družbenih sve-
tov, skupin, posameznikov, ki pripadajo ali se identificirajo s skupinami,
s katerimi si skupaj delijo spomine, zaradi česar se imenujejo kolektivni.
⁵ Za misli ob diskusijah se zahvaljujem Michéle Baussant iz cn r s v Parizu (v živo in po elek-
tronski pošti 3. februarja 2021) ter Mateji Habinc iz Filozofske fakultete Unverze v Ljubljani.
⁶ Za misli o tem iz diskusije z dne 29. januarja 2021 se zahvaljujem Michéle Baussant.
10
