Page 15 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 15
O življenjskih zgodbah in etnografski poziciji
jih kot pripadnica slovenske družbe dojemala obremenjena s prevladujo-
čim stereotipom o fašistih, odgovornih za več kot dvajsetletno fašistično
nasilje nad Slovenci. Zdaj sem s temi Italijani, sočustvovala in ob njih rušila
svoje naučene predstave o dobrem Slovencu in zlobnem Italijanu. Soočila
sem se z neprijetnimi posledicami »našega pravičnega« narodnoosvobodil-
nega boja,⁹ ki je odzvanjal v tisočih migrantih iz Istre, in v marginalizaciji
tistih, »ki ne pripadajo (več)«.
Čeprav sem se v začetku k nekaterim pripovedovalcem vračala, naivno
misleč, da bom tako dobila popolno sliko med povedanim in zamolčanim,
sem potem postala zasičena, vse se mi je začelo zdeti isto, vse sem vede-
la že vnaprej . . . Morala sem doživeti nasičenost, ko se življenjske zgodbe
in informacije začnejo ponavljati, ko entuziazem uplahne (Lapierre 1989,
77–78). Preživeti sem morala ta »preklet del« etnografske raziskave, ko po-
staneš tujec v svoji raziskavi, ko te zajameta utrujenost in dolgčas (Perrot
1987 po Lapierre 1989, 77) in ko vse zgodbe postanejo enake. Moral je po-
teči čas, da sem se kritično odmaknila od vseh pogovorov in sogovornikov.
V resnici so tako eni kot drugi žrtve zgodovine, eni srečni v svojem novem
domu, drugi nesrečni, eni oropani vezi s koreninami, drugi s svojo druž-
bo, eni nevedni, drugi zmagoslavni in spet drugi z občutkom krivde zaradi
tistih, ki so morali oditi . . . Poteči je moral čas, da sem opustila črno-belo
dihotomijo med »žrtvami« in »krvniki«, »zmagovalci« in »poraženci«, »pre-
ganjalci« in »preganjanci«, »slabimi« in »dobrimi«, »lažmi« in »resnicami«
(Baussant in Foscarini 2017, 22–23), da sem sprevidela, da se vloge obra-
čajo, da so nejasne, da sem presegla moralne obsodbe. Predvsem pa sem
izza političnih in zgodovinskih okvirjev videla ljudi ter njihove individual-
ne usode.
Včasih dobim vprašanje, da od kod ta potreba po brskanju po tako bole-
čih, konfliktnih temah, ali ne bi bilo bolje, da se takšna »neprebavljiva zgo-
dovina« (Baskar 2002; Ballinger 2003; Rogelja in Janko Spreizer 2017, 70)
preprosto pozabi, pomete pod predpražnik? Kot pravi Tim Ingold (2018,
27–28), namen raziskovalcev ni zgolj kontekstualizirati, analizirati, tem-
več pokazati, da nam je za nekoga mar. Ko našim sogovornikom dajemo
glas, pokažemo, da nam je mar zanje in jih prav prek spominov postavi-
mo v našo sedanjost, preteklost postavimo v kontekst. Preteklost namreč
ni le objekt spomina. »V spominjanju, nasprotno, preteklost ni zaključena,
ampak je aktivna v sedanjosti« (Ingold 2018, 28).
⁹ Iz govora predsednika parlamenta Milana Brgleza 20. marca 2015 na proslavi ob protifaši-
stičnem spomeniku v Strunjanu (več v poglavju o konfliktnih nacionalnih spominih).
13
jih kot pripadnica slovenske družbe dojemala obremenjena s prevladujo-
čim stereotipom o fašistih, odgovornih za več kot dvajsetletno fašistično
nasilje nad Slovenci. Zdaj sem s temi Italijani, sočustvovala in ob njih rušila
svoje naučene predstave o dobrem Slovencu in zlobnem Italijanu. Soočila
sem se z neprijetnimi posledicami »našega pravičnega« narodnoosvobodil-
nega boja,⁹ ki je odzvanjal v tisočih migrantih iz Istre, in v marginalizaciji
tistih, »ki ne pripadajo (več)«.
Čeprav sem se v začetku k nekaterim pripovedovalcem vračala, naivno
misleč, da bom tako dobila popolno sliko med povedanim in zamolčanim,
sem potem postala zasičena, vse se mi je začelo zdeti isto, vse sem vede-
la že vnaprej . . . Morala sem doživeti nasičenost, ko se življenjske zgodbe
in informacije začnejo ponavljati, ko entuziazem uplahne (Lapierre 1989,
77–78). Preživeti sem morala ta »preklet del« etnografske raziskave, ko po-
staneš tujec v svoji raziskavi, ko te zajameta utrujenost in dolgčas (Perrot
1987 po Lapierre 1989, 77) in ko vse zgodbe postanejo enake. Moral je po-
teči čas, da sem se kritično odmaknila od vseh pogovorov in sogovornikov.
V resnici so tako eni kot drugi žrtve zgodovine, eni srečni v svojem novem
domu, drugi nesrečni, eni oropani vezi s koreninami, drugi s svojo druž-
bo, eni nevedni, drugi zmagoslavni in spet drugi z občutkom krivde zaradi
tistih, ki so morali oditi . . . Poteči je moral čas, da sem opustila črno-belo
dihotomijo med »žrtvami« in »krvniki«, »zmagovalci« in »poraženci«, »pre-
ganjalci« in »preganjanci«, »slabimi« in »dobrimi«, »lažmi« in »resnicami«
(Baussant in Foscarini 2017, 22–23), da sem sprevidela, da se vloge obra-
čajo, da so nejasne, da sem presegla moralne obsodbe. Predvsem pa sem
izza političnih in zgodovinskih okvirjev videla ljudi ter njihove individual-
ne usode.
Včasih dobim vprašanje, da od kod ta potreba po brskanju po tako bole-
čih, konfliktnih temah, ali ne bi bilo bolje, da se takšna »neprebavljiva zgo-
dovina« (Baskar 2002; Ballinger 2003; Rogelja in Janko Spreizer 2017, 70)
preprosto pozabi, pomete pod predpražnik? Kot pravi Tim Ingold (2018,
27–28), namen raziskovalcev ni zgolj kontekstualizirati, analizirati, tem-
več pokazati, da nam je za nekoga mar. Ko našim sogovornikom dajemo
glas, pokažemo, da nam je mar zanje in jih prav prek spominov postavi-
mo v našo sedanjost, preteklost postavimo v kontekst. Preteklost namreč
ni le objekt spomina. »V spominjanju, nasprotno, preteklost ni zaključena,
ampak je aktivna v sedanjosti« (Ingold 2018, 28).
⁹ Iz govora predsednika parlamenta Milana Brgleza 20. marca 2015 na proslavi ob protifaši-
stičnem spomeniku v Strunjanu (več v poglavju o konfliktnih nacionalnih spominih).
13
