Page 17 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 17
O življenjskih zgodbah in etnografski poziciji
v nas in se jih pogosto niti ne zavedamo (Corin 2007, 23). Temeljni para-
doks antropološke vede je v njeni temeljni metodi, opazovanju z udeležbo.
Antropolog naj bi dosegel stanje »pogleda domačina« (angl. native point of
view), vendar ne da bi zares »postal domačin« (angl. going native). Potem
napiše, kar je slišal, primerja s prebranim pri Marxu, Webru, Gramsciju,
Geertzu in antropologija je na poti (Behar 1996, 5). Žal se je antropologija
razvila v nek umeten občutek superiornosti, pri čemer je iz depersonalizi-
ranih sodobnih trendov samoizpoved videna kot tabu. Čeprav se je veda
razvila iz potrebe po dajanju glasu »drugim«, se je zahodnjaška fantazija o
študiju barbarskih »drugih« osredotočila na »kulturo« in ne na »posame-
znika«. Iz opazovanja sebe z zavedanjem kompleksne historične in psiho-
loške slike smo prešli na opazovanje nas, ki naj bi bili pluralni, ahistorič-
ni in neosebni (str. 26). Vendar občutljivost ne pomeni, da je vse osebno
sprejemljivo, ampak gre bolj za identifikacijo z opazovanim (Behar 1996,
14–16).
Brez empatije ni iskrenega intervjuja, vsaka etnološka raziskava je ta-
ko del raziskovalca, njegovih čustev, sprejemanja, soočanja in vživljanja v
opazovanega. Zato se nikakor ne slepim, da je etnološko pisanje (tako kot
ni nobeno drugo) lahko objektivno. Po tolikih letih raziskave, po začetni
naivnosti, bojih z lastnimi stereotipi o »drugih«, prevzemu vloge glasnika
utišanih »drugih«, italijanske manjšine, sem sicer prevzela določeno kritič-
no distanco, kjer poskušam na vse v zgodovino vpletene gledati na enak,
oddaljen način, vendar to najbrž pomeni tudi veliko razočaranje za vse,
ki so me spustili v svoj intimni svet in od mene pričakovali, da bom po-
stala njihov glasnik. Pri tem jih ne morem niti povsem razočarati in niti
zadovoljiti. Podobno kot opisuje Nicole Lapierre (1989, 33), sem bila tudi
jaz ganjena nad izpovedanimi življenjskimi zgodbami in z nekakšno mo-
ralno odgovornostjo po njihovem posredovanju, ki kot senca bremena leži
na raziskavi. S tem, ko postajam glasnik, vendar hkrati poskušam ohranja-
ti kritično distanco zunanjega opazovalca, sem potisnjena v nehvaležno
etnološko vlogo raziskovalke, ki razočara tako ene kot druge, vse, ki so mi
zaupali del svojih intimnih spominov, v upanju, da bodo morda slišani v
širši družbi. Pa čeprav je veliko nepovedanega, neizgovorljivega, tistega,
ki ostaja v gestah, pogledih, premolkih . . . »Beseda je nemogoča, a pozaba
nevzdržna« (Lapierre 1989, 16), toliko bolj, ko so meje med krvnikom in žr-
tvijo tako zabrisane, zamenljive, ko tako na enih kot na drugih leži breme
preteklosti med kolektivnim in individualnim.
Moja opazovalna pozicija predstavlja hkrati problem in hkrati prednost.
Po eni strani se imam lahko za raziskovalko »od zunaj«, tako kot antro-
15
v nas in se jih pogosto niti ne zavedamo (Corin 2007, 23). Temeljni para-
doks antropološke vede je v njeni temeljni metodi, opazovanju z udeležbo.
Antropolog naj bi dosegel stanje »pogleda domačina« (angl. native point of
view), vendar ne da bi zares »postal domačin« (angl. going native). Potem
napiše, kar je slišal, primerja s prebranim pri Marxu, Webru, Gramsciju,
Geertzu in antropologija je na poti (Behar 1996, 5). Žal se je antropologija
razvila v nek umeten občutek superiornosti, pri čemer je iz depersonalizi-
ranih sodobnih trendov samoizpoved videna kot tabu. Čeprav se je veda
razvila iz potrebe po dajanju glasu »drugim«, se je zahodnjaška fantazija o
študiju barbarskih »drugih« osredotočila na »kulturo« in ne na »posame-
znika«. Iz opazovanja sebe z zavedanjem kompleksne historične in psiho-
loške slike smo prešli na opazovanje nas, ki naj bi bili pluralni, ahistorič-
ni in neosebni (str. 26). Vendar občutljivost ne pomeni, da je vse osebno
sprejemljivo, ampak gre bolj za identifikacijo z opazovanim (Behar 1996,
14–16).
Brez empatije ni iskrenega intervjuja, vsaka etnološka raziskava je ta-
ko del raziskovalca, njegovih čustev, sprejemanja, soočanja in vživljanja v
opazovanega. Zato se nikakor ne slepim, da je etnološko pisanje (tako kot
ni nobeno drugo) lahko objektivno. Po tolikih letih raziskave, po začetni
naivnosti, bojih z lastnimi stereotipi o »drugih«, prevzemu vloge glasnika
utišanih »drugih«, italijanske manjšine, sem sicer prevzela določeno kritič-
no distanco, kjer poskušam na vse v zgodovino vpletene gledati na enak,
oddaljen način, vendar to najbrž pomeni tudi veliko razočaranje za vse,
ki so me spustili v svoj intimni svet in od mene pričakovali, da bom po-
stala njihov glasnik. Pri tem jih ne morem niti povsem razočarati in niti
zadovoljiti. Podobno kot opisuje Nicole Lapierre (1989, 33), sem bila tudi
jaz ganjena nad izpovedanimi življenjskimi zgodbami in z nekakšno mo-
ralno odgovornostjo po njihovem posredovanju, ki kot senca bremena leži
na raziskavi. S tem, ko postajam glasnik, vendar hkrati poskušam ohranja-
ti kritično distanco zunanjega opazovalca, sem potisnjena v nehvaležno
etnološko vlogo raziskovalke, ki razočara tako ene kot druge, vse, ki so mi
zaupali del svojih intimnih spominov, v upanju, da bodo morda slišani v
širši družbi. Pa čeprav je veliko nepovedanega, neizgovorljivega, tistega,
ki ostaja v gestah, pogledih, premolkih . . . »Beseda je nemogoča, a pozaba
nevzdržna« (Lapierre 1989, 16), toliko bolj, ko so meje med krvnikom in žr-
tvijo tako zabrisane, zamenljive, ko tako na enih kot na drugih leži breme
preteklosti med kolektivnim in individualnim.
Moja opazovalna pozicija predstavlja hkrati problem in hkrati prednost.
Po eni strani se imam lahko za raziskovalko »od zunaj«, tako kot antro-
15
