Page 11 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 11
Problem in okviri spomina v etnološki raziskavi
ko istrskobeneških narečnih izrazov za morje so poznali. Logično, saj so
z njim živeli in ga opazovali. Gotovo niti pol od teh izrazov ni poznanih v
jezikih, ki so po »eksodusu« prišli v to okolje. Ta odsotnost izrazov oz. dej-
stvo, da so današnji ribiči glavno izrazoslovje o morju in ribištvu prevzeli
iz lokalnega istrskobeneškega narečja,³ odraža odsotnost povezave z mor-
jem večinskega prebivalstva v Istri, priseljencev. Ko sem začela raziskavo
pred desetimi leti, ljudje niso radi govorili o »eksodusu«, sploh italijansko
govoreči ne. Od začetka raziskave je danes minilo že desetletje. Medtem
so bile o temah, posredno povezanih z »eksodusom«, narejene tudi druge
raziskave, recimo Neže Čebron Lipovec (2018; 2019) o ideoloških spremem-
bah arhitekture v istrskih mestih po »eksodusu«, Suzane Todorović (2016)
o istrskih narečjih, vse več je bilo medijskih objav . . . Da je bilo še leta 2017
v slovenski javnosti težko odkrito govoriti o bolečinah ljudi ob »eksodu-
su«, priča tudi to, da me je po intervjuju na to temo na Radio Trst poklical
takratni italijanski politik, da bi mi čestital za pogumno iskreno dejanje.
Čeprav je bilo že pred časom moje raziskave napisanih kar nekaj zgodo-
vinskih razprav o »eksodusu«, povečini na italijanski strani, sem pogrešala
poglede ljudi, ki so ta dramatični prelom v družbi doživljali, torej etnološki
pogled oz. v besednjaku zgodovinarjev pogled »od spodaj navzgor«. Na-
letela sem na mnenja, češ, »ljudje so odšli«, Italijani, pa vendar se mi je
postavljalo vprašanje, kako lahko nekdo, ki je navezan na domačo zemljo,
hišo, morje, preprosto »odide«, zapusti vse in postane begunec? Mar za
dejanjem, ki tako zareže v človeška življenja, res stoji le prostovoljna od-
ločitev? Kako lahko vendar 200.000 do 300.000 ljudi, kakršne so številke
»eksodusa« iz Istre, prostovoljno zapusti svoj dom? In kako to, da o teh seli-
tvah, ki so tako spremenile socialno, etnično in gospodarsko podobo Istre,
ni nič znanega, ničesar v šolskih kurikulumih, ničesar v slovenskih medijih,
ničesar z izjemo nekaj znanstvene literature?⁴ Izhajajoč iz čisto osnovnih
vprašanj, na katera zgodovinarji s svojimi večkrat precej suhoparnimi po-
datki in pogosto s poudarkom le na političnih temah ne odgovarjajo, sem
se lotila etnološke raziskave, kjer so v ospredju ljudje, njihove misli, ču-
stva, pogledi. Moja raziskava se tako manj dotika politike, pa čeprav vemo,
da smo ljudje v njenem primežu. Namen ni postavljati sodbe o tem, kdo
ima prav in kdo ne, ampak želim le razumeti ljudi; tiste, ki so v tem prosto-
³ Kot pove lingvistka in italijanistka Suzana Todorović (elektronska pošta, 29. oktober 2019),
»po vprašalnici za ribiško in pomorsko izrazje lahko v obmorskih krajih sprašuješ le avtoh-
tone romansko govoreče Istrane«. Po splošnem prepričanju naj današanje slovensko ribi-
štvo v Istri ne bi bilo izvorno slovensko (Rogelja in Janko Spreizer 2017, 23).
⁴ Ta je veliko bogatejša na italijanski strani.
9
ko istrskobeneških narečnih izrazov za morje so poznali. Logično, saj so
z njim živeli in ga opazovali. Gotovo niti pol od teh izrazov ni poznanih v
jezikih, ki so po »eksodusu« prišli v to okolje. Ta odsotnost izrazov oz. dej-
stvo, da so današnji ribiči glavno izrazoslovje o morju in ribištvu prevzeli
iz lokalnega istrskobeneškega narečja,³ odraža odsotnost povezave z mor-
jem večinskega prebivalstva v Istri, priseljencev. Ko sem začela raziskavo
pred desetimi leti, ljudje niso radi govorili o »eksodusu«, sploh italijansko
govoreči ne. Od začetka raziskave je danes minilo že desetletje. Medtem
so bile o temah, posredno povezanih z »eksodusom«, narejene tudi druge
raziskave, recimo Neže Čebron Lipovec (2018; 2019) o ideoloških spremem-
bah arhitekture v istrskih mestih po »eksodusu«, Suzane Todorović (2016)
o istrskih narečjih, vse več je bilo medijskih objav . . . Da je bilo še leta 2017
v slovenski javnosti težko odkrito govoriti o bolečinah ljudi ob »eksodu-
su«, priča tudi to, da me je po intervjuju na to temo na Radio Trst poklical
takratni italijanski politik, da bi mi čestital za pogumno iskreno dejanje.
Čeprav je bilo že pred časom moje raziskave napisanih kar nekaj zgodo-
vinskih razprav o »eksodusu«, povečini na italijanski strani, sem pogrešala
poglede ljudi, ki so ta dramatični prelom v družbi doživljali, torej etnološki
pogled oz. v besednjaku zgodovinarjev pogled »od spodaj navzgor«. Na-
letela sem na mnenja, češ, »ljudje so odšli«, Italijani, pa vendar se mi je
postavljalo vprašanje, kako lahko nekdo, ki je navezan na domačo zemljo,
hišo, morje, preprosto »odide«, zapusti vse in postane begunec? Mar za
dejanjem, ki tako zareže v človeška življenja, res stoji le prostovoljna od-
ločitev? Kako lahko vendar 200.000 do 300.000 ljudi, kakršne so številke
»eksodusa« iz Istre, prostovoljno zapusti svoj dom? In kako to, da o teh seli-
tvah, ki so tako spremenile socialno, etnično in gospodarsko podobo Istre,
ni nič znanega, ničesar v šolskih kurikulumih, ničesar v slovenskih medijih,
ničesar z izjemo nekaj znanstvene literature?⁴ Izhajajoč iz čisto osnovnih
vprašanj, na katera zgodovinarji s svojimi večkrat precej suhoparnimi po-
datki in pogosto s poudarkom le na političnih temah ne odgovarjajo, sem
se lotila etnološke raziskave, kjer so v ospredju ljudje, njihove misli, ču-
stva, pogledi. Moja raziskava se tako manj dotika politike, pa čeprav vemo,
da smo ljudje v njenem primežu. Namen ni postavljati sodbe o tem, kdo
ima prav in kdo ne, ampak želim le razumeti ljudi; tiste, ki so v tem prosto-
³ Kot pove lingvistka in italijanistka Suzana Todorović (elektronska pošta, 29. oktober 2019),
»po vprašalnici za ribiško in pomorsko izrazje lahko v obmorskih krajih sprašuješ le avtoh-
tone romansko govoreče Istrane«. Po splošnem prepričanju naj današanje slovensko ribi-
štvo v Istri ne bi bilo izvorno slovensko (Rogelja in Janko Spreizer 2017, 23).
⁴ Ta je veliko bogatejša na italijanski strani.
9
