Page 13 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 13
Problem in okviri spomina v etnološki raziskavi
Ta kolektivni spomin se prilagaja potrebam sodobnega časa in družbene-
ga konteksta, tako da je spomin selekcioniran glede na potrebe sedanjosti.
Družba podpira to, kaj bo spominjano in kaj bo pozabljeno, kot bo vidno v
nadaljevanju o molku kot posledici kolektivne cenzure tistih individualnih
spominov, ki ne podpirajo kolektivne podobe o preteklosti. Individualen
spomin je zgolj začasen, brez pomena, saj spomin ostaja kolektiven, ker
vedno razmišljamo kot člani skupine. In če je spomin presečišče kolektiv-
nih vplivov in družbenih mrež, v katerih posameznik deluje, govorimo o
Halbwachsovi »mnogoterosti socialnih časov«, saj je posameznik s svojo
mnogoterostjo družbenih identitet vedno član različnih skupin, od druži-
ne do religiozne skupnosti, socialnega razreda itd. Za Maurica Halbwachsa
je vsa človeška misel spomin. Kot »sedanjost preteklosti« gre po eni strani
za sled preteklosti v sedanjosti in po drugi strani za spominjanje ali izbir-
no sklicevanje na preteklost. Spomin posameznika povezuje s skupnostjo
in mu določa pripadnost. Ker vzpostavlja vez med preteklostjo in sedanjo-
stjo, je bistveni element identitete. Zato je spomin bolj vezan na identiteto
in sedanjost kot na preteklost (Halbwachs 1925; 2001; Širok 2009; Confino
1997; Lavabre 2007; Fabietti in Mattera 1999; Baussant 2019).
Teoretski okvir pričujoče raziskave izhaja iz Halbwachsove paradigme les
cadres de la mémoire, ki raziskuje družbene pogoje za produkcijo spominov,
spominjanje in pozabo. Posebej uporaben je njegov koncept mnogoterosti
spominov, pri čemer je eno osnovnih vprašanj način prehoda iz le-teh na
kolektivni spomin in obratno. Ta koncept je uporaben pri vprašanju tekmi-
škosti, reprezentacij, nesoglasij in pri razumevanju spomina kot posledice
hkratnosti različnih prekrivajočih se, tudi nasprotujočih si identitet (Halb-
wachs 2001; Confino 1997; Lavabre 2007).
V pričujoči raziskavi je bolj malo prevladujoče zgodovinske percepcije
spomina, ki se večinoma naslanja na politiko spomina in paradigmo les
lieux de mémoire (Nora 1984; 1986; 1993), kjer je predmet študija genealogi-
ja reprezentacij simbolov, v katerih se kristalizirajo kolektivne identitete,
javni narativi preteklosti in še bolj politične (zlo)rabe preteklosti (Lavabre
2007). Spomin je v tem pristopu zreduciran zgolj na ideološki in političen,
tj. na subjektivno izkušnjo neke skupine, ki prek spomina vzdržuje odnose
moči, namesto da bi se polje raziskav s političnega razširilo na družbeno in
izkušenjsko, na vsakdanjo zgodovino spomina. Z reduciranjem kulturne-
ga pojava na njegovo politično dimenzijo se zanemarja transmisijo, difuzi-
jo, pomen reprezentacij. Problem nastane, ko je zgodovinar pozoren samo
na vidni in uradni spomin ter zanemarja recepcijo tega spomina med lju-
dmi (Confino 1997). Tovrstna kritika spomina pri zgodovinarjih se sicer
11
Ta kolektivni spomin se prilagaja potrebam sodobnega časa in družbene-
ga konteksta, tako da je spomin selekcioniran glede na potrebe sedanjosti.
Družba podpira to, kaj bo spominjano in kaj bo pozabljeno, kot bo vidno v
nadaljevanju o molku kot posledici kolektivne cenzure tistih individualnih
spominov, ki ne podpirajo kolektivne podobe o preteklosti. Individualen
spomin je zgolj začasen, brez pomena, saj spomin ostaja kolektiven, ker
vedno razmišljamo kot člani skupine. In če je spomin presečišče kolektiv-
nih vplivov in družbenih mrež, v katerih posameznik deluje, govorimo o
Halbwachsovi »mnogoterosti socialnih časov«, saj je posameznik s svojo
mnogoterostjo družbenih identitet vedno član različnih skupin, od druži-
ne do religiozne skupnosti, socialnega razreda itd. Za Maurica Halbwachsa
je vsa človeška misel spomin. Kot »sedanjost preteklosti« gre po eni strani
za sled preteklosti v sedanjosti in po drugi strani za spominjanje ali izbir-
no sklicevanje na preteklost. Spomin posameznika povezuje s skupnostjo
in mu določa pripadnost. Ker vzpostavlja vez med preteklostjo in sedanjo-
stjo, je bistveni element identitete. Zato je spomin bolj vezan na identiteto
in sedanjost kot na preteklost (Halbwachs 1925; 2001; Širok 2009; Confino
1997; Lavabre 2007; Fabietti in Mattera 1999; Baussant 2019).
Teoretski okvir pričujoče raziskave izhaja iz Halbwachsove paradigme les
cadres de la mémoire, ki raziskuje družbene pogoje za produkcijo spominov,
spominjanje in pozabo. Posebej uporaben je njegov koncept mnogoterosti
spominov, pri čemer je eno osnovnih vprašanj način prehoda iz le-teh na
kolektivni spomin in obratno. Ta koncept je uporaben pri vprašanju tekmi-
škosti, reprezentacij, nesoglasij in pri razumevanju spomina kot posledice
hkratnosti različnih prekrivajočih se, tudi nasprotujočih si identitet (Halb-
wachs 2001; Confino 1997; Lavabre 2007).
V pričujoči raziskavi je bolj malo prevladujoče zgodovinske percepcije
spomina, ki se večinoma naslanja na politiko spomina in paradigmo les
lieux de mémoire (Nora 1984; 1986; 1993), kjer je predmet študija genealogi-
ja reprezentacij simbolov, v katerih se kristalizirajo kolektivne identitete,
javni narativi preteklosti in še bolj politične (zlo)rabe preteklosti (Lavabre
2007). Spomin je v tem pristopu zreduciran zgolj na ideološki in političen,
tj. na subjektivno izkušnjo neke skupine, ki prek spomina vzdržuje odnose
moči, namesto da bi se polje raziskav s političnega razširilo na družbeno in
izkušenjsko, na vsakdanjo zgodovino spomina. Z reduciranjem kulturne-
ga pojava na njegovo politično dimenzijo se zanemarja transmisijo, difuzi-
jo, pomen reprezentacij. Problem nastane, ko je zgodovinar pozoren samo
na vidni in uradni spomin ter zanemarja recepcijo tega spomina med lju-
dmi (Confino 1997). Tovrstna kritika spomina pri zgodovinarjih se sicer
11
