Page 10 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 10
d
celo uvedlo koncept »prvega eksodusa«, ko naj bi 50.000–100.000 Hrvatov
in Slovencev zapustilo Istro in se italijaniziralo zaradi fašističnega nasilja
(Dota 2010, 91, 103–106; Strčić 2001). Zaradi stalnih očitkov o neuravno-
teženi raziskavi, ker ob raziskavah »eksodusa« ne vključujem tudi fašizma,
sem se morala privaditi, da preden govorim o »eksodusu«, kot protiutež
navedem migracije Slovencev in Hrvatov zaradi fašističnega . Termin »ek-
sodus« uporabljam brez kakršnih koli političnih ali mitskih konotacij, ne
da bi s tem nakazovala mononacionalni proces (Ballinger 2003, 7), kar se
pogosto dogaja v primeru italijanskih raziskovalcev, pa čeprav gre za ze-
lo kompleksen migracijski fenomen. Gre preprosto za termin, ki je v širši
javnosti najbolj poznan, uporabljajo ga tudi nekateri slovenski raziskovalci
(Kalc 2019; Volk 2003) in se tudi najbolj uporablja v mednarodni literaturi.
Po drugi strani si z uporabo tega termina tudi ne zatiskam oči pred tem, da
proces ni bil monumentalen, saj je, priznajmo, skoraj izbrisal celotno etnič-
no skupnost z določenega ozemlja. Z njegovo uporabo tudi postavljam pod
vprašaj tolikanj opevano »prosto izbiro«, optiranje, pa čeprav je ta s formal-
nopravnega vidika obstajala.
Z raziskavo o spominih na t. i. »eksodus« sem začela ob službeni preseli-
tvi iz Ljubljane v Piran/Pirano.² Poleti nabito poln turistov, vrvenja, ljudi,
trgovin, gostiln, medtem pa pozimi mesto duhov, ko skorajda ne srečaš
človeka na ulici, le tu pa tam kakšnega domačina, kar nekaj od njih zgu-
bljenih v alkoholu in drogi, praznina ulic, zaprtih polknic celih stanovanj
in hiš . . . Sicer smo tega stanja, zimske praznine, Primorci že kar navaje-
ni, pa vendar ob primerjavi z vsaj malo poznanim življenjem drugod izven
Jadrana, v francoski Bretanji recimo, človek zazna, da nekaj ni v redu. Ko-
likor sem lahko opazila, v Franciji ob morju zares živijo z njim, skorajda
ni domačina, ki ne bi imel jadrnice, in življenje z morjem poteka celo leto,
ne le, ko služi kot nekakšen okras v poletni turistični sezoni. Kako to, da
ni videti tega življenja domačinov z morjem v istrskih mestih? Sicer je res,
da je povsod v Sredozemlju razlika med zimskim in poletnim, turističnim,
življenjem ob morju, vendar sem v Piranu dobila vtis, kot da ljudje ob mor-
ju ne bi živeli z njim, vsaj večina od njih ne. Pred nekaj leti se je župnik iz
Strunjana/Strugnano potožil, da ko je hotel obnoviti tradicionalno roma-
nje z barkami iz Pirana v Strunjan na predvečer Marijinega vnebovzetja, ni
našel dovolj ljudi, ki bi sploh imeli barke. Spomnim se, da sem bila ob enem
intervjuju s starejšim italijanskim domačinom presenečena nad tem, koli-
² Zaradi izogibanju prenasičenosti besedila bom dvojezična imena mest navajala le ob prvi
omembi.
8
celo uvedlo koncept »prvega eksodusa«, ko naj bi 50.000–100.000 Hrvatov
in Slovencev zapustilo Istro in se italijaniziralo zaradi fašističnega nasilja
(Dota 2010, 91, 103–106; Strčić 2001). Zaradi stalnih očitkov o neuravno-
teženi raziskavi, ker ob raziskavah »eksodusa« ne vključujem tudi fašizma,
sem se morala privaditi, da preden govorim o »eksodusu«, kot protiutež
navedem migracije Slovencev in Hrvatov zaradi fašističnega . Termin »ek-
sodus« uporabljam brez kakršnih koli političnih ali mitskih konotacij, ne
da bi s tem nakazovala mononacionalni proces (Ballinger 2003, 7), kar se
pogosto dogaja v primeru italijanskih raziskovalcev, pa čeprav gre za ze-
lo kompleksen migracijski fenomen. Gre preprosto za termin, ki je v širši
javnosti najbolj poznan, uporabljajo ga tudi nekateri slovenski raziskovalci
(Kalc 2019; Volk 2003) in se tudi najbolj uporablja v mednarodni literaturi.
Po drugi strani si z uporabo tega termina tudi ne zatiskam oči pred tem, da
proces ni bil monumentalen, saj je, priznajmo, skoraj izbrisal celotno etnič-
no skupnost z določenega ozemlja. Z njegovo uporabo tudi postavljam pod
vprašaj tolikanj opevano »prosto izbiro«, optiranje, pa čeprav je ta s formal-
nopravnega vidika obstajala.
Z raziskavo o spominih na t. i. »eksodus« sem začela ob službeni preseli-
tvi iz Ljubljane v Piran/Pirano.² Poleti nabito poln turistov, vrvenja, ljudi,
trgovin, gostiln, medtem pa pozimi mesto duhov, ko skorajda ne srečaš
človeka na ulici, le tu pa tam kakšnega domačina, kar nekaj od njih zgu-
bljenih v alkoholu in drogi, praznina ulic, zaprtih polknic celih stanovanj
in hiš . . . Sicer smo tega stanja, zimske praznine, Primorci že kar navaje-
ni, pa vendar ob primerjavi z vsaj malo poznanim življenjem drugod izven
Jadrana, v francoski Bretanji recimo, človek zazna, da nekaj ni v redu. Ko-
likor sem lahko opazila, v Franciji ob morju zares živijo z njim, skorajda
ni domačina, ki ne bi imel jadrnice, in življenje z morjem poteka celo leto,
ne le, ko služi kot nekakšen okras v poletni turistični sezoni. Kako to, da
ni videti tega življenja domačinov z morjem v istrskih mestih? Sicer je res,
da je povsod v Sredozemlju razlika med zimskim in poletnim, turističnim,
življenjem ob morju, vendar sem v Piranu dobila vtis, kot da ljudje ob mor-
ju ne bi živeli z njim, vsaj večina od njih ne. Pred nekaj leti se je župnik iz
Strunjana/Strugnano potožil, da ko je hotel obnoviti tradicionalno roma-
nje z barkami iz Pirana v Strunjan na predvečer Marijinega vnebovzetja, ni
našel dovolj ljudi, ki bi sploh imeli barke. Spomnim se, da sem bila ob enem
intervjuju s starejšim italijanskim domačinom presenečena nad tem, koli-
² Zaradi izogibanju prenasičenosti besedila bom dvojezična imena mest navajala le ob prvi
omembi.
8
