Page 16 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 16
d
Začetek etnografske raziskave, ko sem se prvič soočila s tako različnimi
spomini, je bil čustveno zelo težek. V solzah sem poslušala o bolečini ita-
lijanskih Istranov, ko so postali popolni tujci v lastnem domu, o občutku
zapuščenosti od države, družin, prijateljev, znancev, o marginalizaciji, sti-
gmatizaciji in kolektivni kriminalizaciji. V ozadju pa neizgovorljiv občutek
prevrata družbenih vlog, ko postaneš iz nekdaj veljavnih, pomembnih, »ci-
viliziranih« neviden, drugorazreden . . . Po drugi strani zgodbe zatiranih, ki
se končno osvobodijo jarma fašizma, ne le njegovega fizičnega nasilja, am-
pak tudi simbolnega, občutka manjvrednosti, drugorazrednosti . . . O za-
služeni zemlji, ki postane »naša« po tolikih desetletjih krivic, trpljenja v
fašizmu in drugi svetovni vojni . . . In pripovedi tistih, ki so v obljubljeno
deželo novih priložnosti Jugoslavijo prišli kot popolni tujci, ne zavedajoč
se težkega bremena zgodovine, globokih ran prostora . . . In zgodbe o ezu-
lih,¹⁰ migrantih, zgodba o tem, kako nekdo stori samomor iz bolečine za-
radi preobrata statusa v obljubljeni deželi Italiji, ko iz »nekaj postane nič«,
zgodbe o ezulih, besedi z najbolj slabšalnim pomenom, ljudeh, ki se raz-
očarani nad »obljubljeno« deželo vrnejo domov . . . Ljudje, ki utihnejo ob
besedi »eksodus«, ljudje, ki o »eksodusu« nočejo niti slišati in niti govori-
ti . . . Ali ljudje, ki z raziskovalko nočejo več spregovoriti po tem, ko so ji
povedali že preveč . . . In deli bolečih izpovedi, neposnetih delov intervju-
jev zaradi preveč intimnih trenutkov in solz . . . Brez dokaznega gradiva za
znanost . . .
Kot se sprašuje Ruth Behar (1996, 2), kje so meje etnografovega posluša-
nja, beleženja, ko sogovornik odpre svoje lastno srce? Kje so meje sočustvo-
vanja, spoštovanja, ki se jih ne bi smelo preseči, četudi v imenu znanstve-
nega beleženja? Antropologi¹¹ so že davno ugotovili, da je antropološka re-
snica »osebno specifična« (angl. person-specific). Vse je odvisno od čustvene
in intelektualne prtljage raziskovalca. Nikoli se enaka zgodba ne pripove-
duje dvema različnima raziskovalcema, raziskovalec nikoli ne opazuje ne-
česa, kar bi se ne zgodilo izven njegove prisotnosti (Behar 1996, 6–9). Tako
na raziskovalca kot na raziskovanega vplivajo zavestni in nezavedni psi-
hološki procesi. Pri oblikovanju etnološkega znanja se ne moremo izogniti
subjektivni izkušnji, pri čemer je objektivna realnost prividna; vsi naši opi-
si »drugega« so namreč posledica naših lastnih projekcij, ki ležijo globoko
¹⁰ Esuli je v italijanskem javnem diskurzu splošno sprejet izraz za migrante iz Istre in Dalma-
cije, ki v italijanščini pomeni pregnanec, begunec.
¹¹ V delu termina etnologija in kulturna antropologija uporabljam kot različni imeni za isto
disciplino, saj sta vedi do danes presegli svoja razlikovanja in različne raziskovalne poudar-
ke skozi zgodovino (glej Eriksen 1995, 13–15; Slavec Gradišnik 2000, 105–110).
14
Začetek etnografske raziskave, ko sem se prvič soočila s tako različnimi
spomini, je bil čustveno zelo težek. V solzah sem poslušala o bolečini ita-
lijanskih Istranov, ko so postali popolni tujci v lastnem domu, o občutku
zapuščenosti od države, družin, prijateljev, znancev, o marginalizaciji, sti-
gmatizaciji in kolektivni kriminalizaciji. V ozadju pa neizgovorljiv občutek
prevrata družbenih vlog, ko postaneš iz nekdaj veljavnih, pomembnih, »ci-
viliziranih« neviden, drugorazreden . . . Po drugi strani zgodbe zatiranih, ki
se končno osvobodijo jarma fašizma, ne le njegovega fizičnega nasilja, am-
pak tudi simbolnega, občutka manjvrednosti, drugorazrednosti . . . O za-
služeni zemlji, ki postane »naša« po tolikih desetletjih krivic, trpljenja v
fašizmu in drugi svetovni vojni . . . In pripovedi tistih, ki so v obljubljeno
deželo novih priložnosti Jugoslavijo prišli kot popolni tujci, ne zavedajoč
se težkega bremena zgodovine, globokih ran prostora . . . In zgodbe o ezu-
lih,¹⁰ migrantih, zgodba o tem, kako nekdo stori samomor iz bolečine za-
radi preobrata statusa v obljubljeni deželi Italiji, ko iz »nekaj postane nič«,
zgodbe o ezulih, besedi z najbolj slabšalnim pomenom, ljudeh, ki se raz-
očarani nad »obljubljeno« deželo vrnejo domov . . . Ljudje, ki utihnejo ob
besedi »eksodus«, ljudje, ki o »eksodusu« nočejo niti slišati in niti govori-
ti . . . Ali ljudje, ki z raziskovalko nočejo več spregovoriti po tem, ko so ji
povedali že preveč . . . In deli bolečih izpovedi, neposnetih delov intervju-
jev zaradi preveč intimnih trenutkov in solz . . . Brez dokaznega gradiva za
znanost . . .
Kot se sprašuje Ruth Behar (1996, 2), kje so meje etnografovega posluša-
nja, beleženja, ko sogovornik odpre svoje lastno srce? Kje so meje sočustvo-
vanja, spoštovanja, ki se jih ne bi smelo preseči, četudi v imenu znanstve-
nega beleženja? Antropologi¹¹ so že davno ugotovili, da je antropološka re-
snica »osebno specifična« (angl. person-specific). Vse je odvisno od čustvene
in intelektualne prtljage raziskovalca. Nikoli se enaka zgodba ne pripove-
duje dvema različnima raziskovalcema, raziskovalec nikoli ne opazuje ne-
česa, kar bi se ne zgodilo izven njegove prisotnosti (Behar 1996, 6–9). Tako
na raziskovalca kot na raziskovanega vplivajo zavestni in nezavedni psi-
hološki procesi. Pri oblikovanju etnološkega znanja se ne moremo izogniti
subjektivni izkušnji, pri čemer je objektivna realnost prividna; vsi naši opi-
si »drugega« so namreč posledica naših lastnih projekcij, ki ležijo globoko
¹⁰ Esuli je v italijanskem javnem diskurzu splošno sprejet izraz za migrante iz Istre in Dalma-
cije, ki v italijanščini pomeni pregnanec, begunec.
¹¹ V delu termina etnologija in kulturna antropologija uporabljam kot različni imeni za isto
disciplino, saj sta vedi do danes presegli svoja razlikovanja in različne raziskovalne poudar-
ke skozi zgodovino (glej Eriksen 1995, 13–15; Slavec Gradišnik 2000, 105–110).
14
