Page 9 - Hrobat Virloget, Katja. 2021. V tišini spomina: "eksodus" in Istra. Koper, Trst: Založba Univerze na Primorskem in Založništvo tržaškega tiska
P. 9
vod
Problem in okviri spomina v etnološki raziskavi
Moja nona mi je večkrat pripovedovala zgodbo o tem, kako je med drugo
svetovno vojno njeno vas, Kastelec na kraškem robu, Nemec rešil pred po-
žigom. Medtem ko so šivali rdeče zvezde, je nenadoma vstopil nemški vo-
jak. Zavladal je trenutek grozljive tišine. Stopil je k mizi in z roko pometel
vse zvezde izpod šivalnega stroja, da so padle za mizo. V tistem trenutku so
vstopili ostali nemški vojaki, si na hitro ogledali prostor, se obrnili ter od-
šli. Nemškega vojaka, v slovenski percepciji okupatorja in napadalca, niso
nikoli več videli, vedeli pa so, da jih je rešil pred ubojem in verjetno poži-
gom vasi. Tako me je nekdanja partizanska kurirka s to zgodbo od malih
nog učila »videti ljudi« izza vseh vrst stereotipov in mi dala moč tudi za
pričujočo težko raziskavo.
Knjiga govori o spominih ljudi, ki so ostali in ki so prišli za »eksodusom«
v Istro. Termin »eksodus« uporabljam namerno, kljub njegovi spornosti
in kljub očitkom večine slovenskih zgodovinarjev, ki striktno uporabljajo
besedo optiranje oz. povojne migracije, izseljevanje. Spornost termina od-
raža različne nacionalne diskurze pri interpretaciji preteklosti. Vsaka na-
cionalna stran namreč zagovarja svojo paralelno zgodovino ter vzroke za
migracije in s tem tudi različno število migrantov¹ ter poimenovanja (Ver-
ginella 1997; 2000; Ballinger 2003, 42–45). Medtem ko Italijani in migranti
sami sebe imenujejo ezuli, kar pomeni begunca, izgnanca (Ballinger 2003),
je prevladujoč izraz v slovenskih in hrvaških diskurzih optant. Ta izhaja iz
zakonske pravice do optiranja, izbire italijanskega državljanstva (s pariško
mirovno pogodbo leta 1947 in z Londonskim memorandumom leta 1954)
s posledično obveznostjo selitve v Italijo (Volk 2003, 47–50, Gombač 2005,
65; Pupo 2015). Medtem ko italijanski zgodovinarji govorijo o italijanskem
»eksodusu« (Pupo 2015), slovenski in hrvaški raziskovalci poudarjajo, da je
tok migracij pomešal tako prisilne kot prostovoljne migrante, tako italijan-
ske kot slovenske in hrvaške. Pojavljajo se tudi interpretacije, da medvojne
in povojne migracije iz Istre v Italijo prek novoustanovljene nacionalne me-
je bolj ustrezajo kriteriju regionalnega izseljevanja kot pa mednarodni mi-
graciji (Gombač 2005). Kot protiutež »eksodusa« je hrvaško zgodovinopisje
¹ V nadaljevanju o problemu nacionalnih identitet v istrskem multikulturnem okolju.
7
Problem in okviri spomina v etnološki raziskavi
Moja nona mi je večkrat pripovedovala zgodbo o tem, kako je med drugo
svetovno vojno njeno vas, Kastelec na kraškem robu, Nemec rešil pred po-
žigom. Medtem ko so šivali rdeče zvezde, je nenadoma vstopil nemški vo-
jak. Zavladal je trenutek grozljive tišine. Stopil je k mizi in z roko pometel
vse zvezde izpod šivalnega stroja, da so padle za mizo. V tistem trenutku so
vstopili ostali nemški vojaki, si na hitro ogledali prostor, se obrnili ter od-
šli. Nemškega vojaka, v slovenski percepciji okupatorja in napadalca, niso
nikoli več videli, vedeli pa so, da jih je rešil pred ubojem in verjetno poži-
gom vasi. Tako me je nekdanja partizanska kurirka s to zgodbo od malih
nog učila »videti ljudi« izza vseh vrst stereotipov in mi dala moč tudi za
pričujočo težko raziskavo.
Knjiga govori o spominih ljudi, ki so ostali in ki so prišli za »eksodusom«
v Istro. Termin »eksodus« uporabljam namerno, kljub njegovi spornosti
in kljub očitkom večine slovenskih zgodovinarjev, ki striktno uporabljajo
besedo optiranje oz. povojne migracije, izseljevanje. Spornost termina od-
raža različne nacionalne diskurze pri interpretaciji preteklosti. Vsaka na-
cionalna stran namreč zagovarja svojo paralelno zgodovino ter vzroke za
migracije in s tem tudi različno število migrantov¹ ter poimenovanja (Ver-
ginella 1997; 2000; Ballinger 2003, 42–45). Medtem ko Italijani in migranti
sami sebe imenujejo ezuli, kar pomeni begunca, izgnanca (Ballinger 2003),
je prevladujoč izraz v slovenskih in hrvaških diskurzih optant. Ta izhaja iz
zakonske pravice do optiranja, izbire italijanskega državljanstva (s pariško
mirovno pogodbo leta 1947 in z Londonskim memorandumom leta 1954)
s posledično obveznostjo selitve v Italijo (Volk 2003, 47–50, Gombač 2005,
65; Pupo 2015). Medtem ko italijanski zgodovinarji govorijo o italijanskem
»eksodusu« (Pupo 2015), slovenski in hrvaški raziskovalci poudarjajo, da je
tok migracij pomešal tako prisilne kot prostovoljne migrante, tako italijan-
ske kot slovenske in hrvaške. Pojavljajo se tudi interpretacije, da medvojne
in povojne migracije iz Istre v Italijo prek novoustanovljene nacionalne me-
je bolj ustrezajo kriteriju regionalnega izseljevanja kot pa mednarodni mi-
graciji (Gombač 2005). Kot protiutež »eksodusa« je hrvaško zgodovinopisje
¹ V nadaljevanju o problemu nacionalnih identitet v istrskem multikulturnem okolju.
7
