Page 235 - Blatnik, Patricia. 2020. Mreža slovenskih splošnih bolnišnic. Koper: Založba Univerze na Primorskem

Ključne smernice postavitve
optimalne mreže sekundarne
zdravstvene dejavnosti

V uvodnem delu smo izpostavili, da je oblikovanje mreže sekundarne
zdravstvene dejavnosti v bistvu iskanje optimalnega stanja med dvema
konfliktnima ciljema. Po eni strani naj bi se izvajalci sekundarne zdrav­
stvene dejavnosti v čim večji meri približali posameznim bolnikom, po
drugi strani pa naj bi z ustrezno koncentracijo izvajalcev sekundarne
zdravstvene dejavnosti dosegli tudi racionalno obliko njihovega delova-
nja. To pomeni, da naj bi optimizacija vzpostavila ravnotežje med čim
večjo dostopnostjo prebivalstva do zdravstvenih storitev, kar vodi do tem
večje geografske razpršitve izvajalcev in maksimiranja njihovega števila
na eni strani, ter ob upoštevanju povpraševanja do doseganja ekonomske
učinkovitosti preko optimalne velikosti izvajalcev na drugi strani. Ker je
mreža sekundarne zdravstvene dejavnosti vedno v osnovi postavljena kot
mreža javnega zdravstva, javni sistem zdravstvenega varstva pa za posa-
mezne izvajalce ne glede na njihovo lastninsko strukturo ustvarja razmere
poslovanja, ki je zelo podobne razmeram, v katerih deluje podjetje znotraj
mikroekonomske teorije, moramo pričeti definiranje mreže javnega zdra-
vstva z definiranjem ekonomske učinkovitosti izvajalcev zdravs­tvene de-
javnosti, ki je povezana z njihovo optimalno velikostjo. Če tako upošte-
vamo različne kategorije učinkovitosti izvajalcev sekundarne zdravs­ tvene
dejavnosti, njihovo priporočeno optimalno velikost in razporeditev pre-
bivalstva, lahko definiramo mrežo sekundarne zdravstvene dejavnosti, s
katero uresničimo geografsko dostopnost in hkrati ekonomsko učinkovi-
tost izvajalcev sekundarne zdravstvene dejavnosti.

Prvi korak pri definiranju optimalne mreže sekundarne zdravstve-
ne dejavnosti je tako preučevanje odnosa med inputi in outputi v obliki