Page 30 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 30
O VREMŠAK (1930–2004)
sodijo samospevi, napisani prete no za bariton, pa tudi za sopran, ki jih je verjetno
ustvarjal za hèerko Ireno Baar (1958–2006). Samospevom, s katerimi izra a
najrazliènejša razpolo enja od liriènih, epskih in dramskih, je poleg klavirske spremljave
dodajal orgelsko, komorno in tudi orkestralno spremljavo. Naslanjal se je na raznoliko
poezijo, od antiène do sodobne slovenske, pri èemer je iskal preprièljivo izpoved. Pesniški
izraz je temeljni èlen Vremšakove glasbe, zato ga pogosti vodi v ekspresivnost in proè od
tonalnosti, v recitativnost, zvoèna slikanja in ne nazadnje v preprièljivo simbiozo
pomenskega in metriènega znaèaja besedilnih predlog. Med najveèkrat izvajanimi deli je
ciklus Osem pesmi iz ciganske poezije za sopran in klavir, 1982, nato Šest ljubavnih elegij
rimske pesnice Sulpicije za mezzosopran, flavto, gong in klavir (1981), Tri balade Petrice
Kerempuha za bariton in klavir (1983) in Štiri Balantièeve pesmi za glas in klavir
(1993).45 Veèino del sta izvedla Vremšak in hèi Irena, drugi izvajalci so dokaj redki.
Èeprav je veèina posnetih za arhiv slovenskega nacionalnega radija, širši javnosti niso
dostopni. Za najprepoznavnejši del opusa Sama Vremšaka veljajo njegovi zbori, ki jih je
pisal vse ivljenje in ustvaril zajeten sve enj za odrasle in mladinske zasedbe. Veèina
objavljenih za odrasle zbore najdemo v Naših zborih in drugih edicijah ZKOS, mladinska
dela so v Grlici, nekatera pa tudi v reviji Glasba v šoli. Zaradi njegovega odliènega
poznavanja zborovskega zvoka in glasovnih sposobnosti otroških in odraslih pevcev, so
široko priljubljena in še danes ivijo na koncertnih odrih ljubiteljskih in profesionalnih
sestavov. V umetnih skladbah je posegal po tehtnih pesniških predlogah v glavnem
slovenskih avtorjev od Gradnika, Murna, Kosovela in sodobnejših, kot so Balantiè,
Koviè, Minatti, Kuntner, Svetlana Makaroviè, Ne a Maurer in številni drugi ter izbiral
socialne, epske in liriène motive. Nadarjenost za oblikovanje zborovskega stavka, s
poudarkom na naravnih danostih posameznih glasov, je dokazal e v zgodnjem, še danes
priljubljenem delu Vetri v polju (S. Kosovel, 1952), nato pa v vrsti drugih, kot so anjica
(F. Kozak, 1951), Škrjanèek (M. Golar, 1969), Pesem hrepenenja (1971), Prihod (A.
Gradnik, 1974), Noè brezupna (I. Cankar, 1977), Orel in smreka (A. Gradnik,1977), Maj
ob Soèi (I. Minatti, 1984), Tri Katulove pesmi za mešani zbor (1984), Pelin ena (S.
Makaroviè,1992), Zadnji èas pred zimo, Zasuta usta (obe na besedilo F. Balantièa,1992)
in ne nazadnje izstopa šest pesmi na besedila Toneta Kuntnerja za moški zbor (1994). Èe
je bil v prvih zborovskih delih slogovno precej zmeren in prete no tonalen, je z leti tako
kot pri drugih skladbah glasbeni stavek harmonsko ostril, ga skladno s pesniškimi
predlogami dramatiziral ter izrazno vsestransko stopnjeval, celo opušèal tonalitete in
metriène doloèbe. To velja za vse zasedbe, tudi za mladinske in otroške zbore, do katerih
je imel prav tako tankoèuten odnos. Zanje je izbiral veèinoma sodobne pesnitve, prete no
Ne e Maurer in Danila Goriška. Vremšak praviloma izbira ustrezne tonalitete in ne
prekoraèi naravnega ambitusa otroških glasov. Kot ljubitelj ljudskih obièajev, ritualov in
pesmi je ustvaril vrsto priredb, ki so po številu primerljive z izvirnimi skladbami. Pri
navajanju virov je bil zelo natanèen in je verno navajal izvor posameznih pesmi in njihove
zapisovalce. Do doloèenih slovenskih regij je imel poseben odnos, pri èemer izstopajo
njegovi pristni stiki z zbori avstrijske Koroške. V dolgoletnem sodelovanju s priznanim
zborovodjem mešanega pevskega zbora »Ro «, Lajkom Milisavljevièem (1943–2002), je
napisal vrsto priredb iz bogate zapušèine koroških Slovencev. Kot primer naj navedemo
45 Prim. Vremšakovo zapušèino, arhiv izvedb njegovih del.
30
sodijo samospevi, napisani prete no za bariton, pa tudi za sopran, ki jih je verjetno
ustvarjal za hèerko Ireno Baar (1958–2006). Samospevom, s katerimi izra a
najrazliènejša razpolo enja od liriènih, epskih in dramskih, je poleg klavirske spremljave
dodajal orgelsko, komorno in tudi orkestralno spremljavo. Naslanjal se je na raznoliko
poezijo, od antiène do sodobne slovenske, pri èemer je iskal preprièljivo izpoved. Pesniški
izraz je temeljni èlen Vremšakove glasbe, zato ga pogosti vodi v ekspresivnost in proè od
tonalnosti, v recitativnost, zvoèna slikanja in ne nazadnje v preprièljivo simbiozo
pomenskega in metriènega znaèaja besedilnih predlog. Med najveèkrat izvajanimi deli je
ciklus Osem pesmi iz ciganske poezije za sopran in klavir, 1982, nato Šest ljubavnih elegij
rimske pesnice Sulpicije za mezzosopran, flavto, gong in klavir (1981), Tri balade Petrice
Kerempuha za bariton in klavir (1983) in Štiri Balantièeve pesmi za glas in klavir
(1993).45 Veèino del sta izvedla Vremšak in hèi Irena, drugi izvajalci so dokaj redki.
Èeprav je veèina posnetih za arhiv slovenskega nacionalnega radija, širši javnosti niso
dostopni. Za najprepoznavnejši del opusa Sama Vremšaka veljajo njegovi zbori, ki jih je
pisal vse ivljenje in ustvaril zajeten sve enj za odrasle in mladinske zasedbe. Veèina
objavljenih za odrasle zbore najdemo v Naših zborih in drugih edicijah ZKOS, mladinska
dela so v Grlici, nekatera pa tudi v reviji Glasba v šoli. Zaradi njegovega odliènega
poznavanja zborovskega zvoka in glasovnih sposobnosti otroških in odraslih pevcev, so
široko priljubljena in še danes ivijo na koncertnih odrih ljubiteljskih in profesionalnih
sestavov. V umetnih skladbah je posegal po tehtnih pesniških predlogah v glavnem
slovenskih avtorjev od Gradnika, Murna, Kosovela in sodobnejših, kot so Balantiè,
Koviè, Minatti, Kuntner, Svetlana Makaroviè, Ne a Maurer in številni drugi ter izbiral
socialne, epske in liriène motive. Nadarjenost za oblikovanje zborovskega stavka, s
poudarkom na naravnih danostih posameznih glasov, je dokazal e v zgodnjem, še danes
priljubljenem delu Vetri v polju (S. Kosovel, 1952), nato pa v vrsti drugih, kot so anjica
(F. Kozak, 1951), Škrjanèek (M. Golar, 1969), Pesem hrepenenja (1971), Prihod (A.
Gradnik, 1974), Noè brezupna (I. Cankar, 1977), Orel in smreka (A. Gradnik,1977), Maj
ob Soèi (I. Minatti, 1984), Tri Katulove pesmi za mešani zbor (1984), Pelin ena (S.
Makaroviè,1992), Zadnji èas pred zimo, Zasuta usta (obe na besedilo F. Balantièa,1992)
in ne nazadnje izstopa šest pesmi na besedila Toneta Kuntnerja za moški zbor (1994). Èe
je bil v prvih zborovskih delih slogovno precej zmeren in prete no tonalen, je z leti tako
kot pri drugih skladbah glasbeni stavek harmonsko ostril, ga skladno s pesniškimi
predlogami dramatiziral ter izrazno vsestransko stopnjeval, celo opušèal tonalitete in
metriène doloèbe. To velja za vse zasedbe, tudi za mladinske in otroške zbore, do katerih
je imel prav tako tankoèuten odnos. Zanje je izbiral veèinoma sodobne pesnitve, prete no
Ne e Maurer in Danila Goriška. Vremšak praviloma izbira ustrezne tonalitete in ne
prekoraèi naravnega ambitusa otroških glasov. Kot ljubitelj ljudskih obièajev, ritualov in
pesmi je ustvaril vrsto priredb, ki so po številu primerljive z izvirnimi skladbami. Pri
navajanju virov je bil zelo natanèen in je verno navajal izvor posameznih pesmi in njihove
zapisovalce. Do doloèenih slovenskih regij je imel poseben odnos, pri èemer izstopajo
njegovi pristni stiki z zbori avstrijske Koroške. V dolgoletnem sodelovanju s priznanim
zborovodjem mešanega pevskega zbora »Ro «, Lajkom Milisavljevièem (1943–2002), je
napisal vrsto priredb iz bogate zapušèine koroških Slovencev. Kot primer naj navedemo
45 Prim. Vremšakovo zapušèino, arhiv izvedb njegovih del.
30
