Page 122 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 10, zvezek 21 / Year 10, Issue 21, 2014
P. 122
O VREMŠAK (1930–2004)
Slika 1: Skladatelj Samo Vremšak ob orglah v upnijski cerkvi na Šutni v Kamniku
Vir: Zasebni arhiv dru ine.
Kamniške orgle in mladi Vremšak
Oèe Sama Vremšaka, Ciril Vremšak, glasbenik po duši in srcu, je v Kamniku s svojim veè
kot 40 let trajajoèim glasbenim delovanjem vtisnil neizbrisen peèat. Èeprav mu v mladosti
ni bilo dano, da bi svojo glasbeno izobrazbo pripeljal do strokovne kvalifikacije, pa sta
oèitno njegov talent ter uèenje solopetja in violine na šoli ljubljanske Glasbene matice
zadošèala za uspešno nadaljevanje glasbene poti. Izjemno delo s kamniškim pevskim
zborom Lira, vodenje orkestra v okviru kamniške Narodne èitalnice, neutrudno
komponiranje ter sodelovanje na cerkvenem koru, je predstavljalo zelo ugodno glasbeno
okolje, sredi katerega je rastel mladi Samo Vremšak. Ciril Vremšak je na koru upnijske
cerkve zaèel sodelovati med drugo svetovno vojno, ko so bila vsa slovenska društva
ukinjena in se je le še na tem podroèju ohranjala slovenska kultura.1 Na koru se je izkazal
kot izvrsten tenorist in kasneje zborovodja, sodelovanje pri liturgiji pa ga je spodbudilo k
ustvarjanju liturgiènih glasbenih del. Vplivov tega obdobja se je spominjal tudi Samo
Vremšak: »Takrat, e med 11. in 15. letom starosti, sem lahko bolje in z veèjo zavzetostjo
in resnostjo dojemal lepoto njegovega tenorskega glasu, saj je veèkrat pel solo. Še danes
mi zvene v ušesih melodije slovenskih in tujih skladateljev standardnega repertoarja
sakralne glasbe.«2 Samo Vremšak pa ni oèeta na koru le opazoval, temveè so njegovo
glasbeno znanje kar hitro uporabili za spremljanje zbora z orglami. O zaèetkih igranja
orgel je povedal: »Zelo zgodaj sem se zaèel uèiti klavir pri svoji teti Armeli […] vendar
sem bil takrat še premlad in nisem imel v sebi toliko resnobe, da bi se dela lotil bolj
zavestno. Do velikanske prelomnice je prišlo leta 1941, mogoèe 1942, ko sem slišal oèeta
peti v cerkvi. Oèe je bil tenorist – solist, pa še zvok orgel me je zelo omamil, tako da sem z
neko trmo hotel doseèi, da bom tudi jaz lahko nekoè igral. Imel sem namreè prijatelja, ki je
bil nekoliko starejši od mene. Tudi on se je zaèel nekoliko ukvarjati z glasbo, ampak je
s tem delovanjem kasneje prenehal. Spomnim se (to je zanimiva stvar), da so Nemci sredi
okupacije naredili racijo in to ravno na veliko soboto, ko so šli ljudje k vstajenju.
1 Franc Kri nar, »Ciril Vremšak (1900–1968) slovenski glasbenik – Kamnièan (skladatelj in zborovodja)«,
Kamniški zbornik, Kamnik, 1996, str. 34.
2 Samo Vremšak, »Spomini na oèeta ob stoletnici rojstva Cirila Vremšaka (1900–1968)«, Kamniški
zbornik, Kamnik, 2000, str. 199.
122
Slika 1: Skladatelj Samo Vremšak ob orglah v upnijski cerkvi na Šutni v Kamniku
Vir: Zasebni arhiv dru ine.
Kamniške orgle in mladi Vremšak
Oèe Sama Vremšaka, Ciril Vremšak, glasbenik po duši in srcu, je v Kamniku s svojim veè
kot 40 let trajajoèim glasbenim delovanjem vtisnil neizbrisen peèat. Èeprav mu v mladosti
ni bilo dano, da bi svojo glasbeno izobrazbo pripeljal do strokovne kvalifikacije, pa sta
oèitno njegov talent ter uèenje solopetja in violine na šoli ljubljanske Glasbene matice
zadošèala za uspešno nadaljevanje glasbene poti. Izjemno delo s kamniškim pevskim
zborom Lira, vodenje orkestra v okviru kamniške Narodne èitalnice, neutrudno
komponiranje ter sodelovanje na cerkvenem koru, je predstavljalo zelo ugodno glasbeno
okolje, sredi katerega je rastel mladi Samo Vremšak. Ciril Vremšak je na koru upnijske
cerkve zaèel sodelovati med drugo svetovno vojno, ko so bila vsa slovenska društva
ukinjena in se je le še na tem podroèju ohranjala slovenska kultura.1 Na koru se je izkazal
kot izvrsten tenorist in kasneje zborovodja, sodelovanje pri liturgiji pa ga je spodbudilo k
ustvarjanju liturgiènih glasbenih del. Vplivov tega obdobja se je spominjal tudi Samo
Vremšak: »Takrat, e med 11. in 15. letom starosti, sem lahko bolje in z veèjo zavzetostjo
in resnostjo dojemal lepoto njegovega tenorskega glasu, saj je veèkrat pel solo. Še danes
mi zvene v ušesih melodije slovenskih in tujih skladateljev standardnega repertoarja
sakralne glasbe.«2 Samo Vremšak pa ni oèeta na koru le opazoval, temveè so njegovo
glasbeno znanje kar hitro uporabili za spremljanje zbora z orglami. O zaèetkih igranja
orgel je povedal: »Zelo zgodaj sem se zaèel uèiti klavir pri svoji teti Armeli […] vendar
sem bil takrat še premlad in nisem imel v sebi toliko resnobe, da bi se dela lotil bolj
zavestno. Do velikanske prelomnice je prišlo leta 1941, mogoèe 1942, ko sem slišal oèeta
peti v cerkvi. Oèe je bil tenorist – solist, pa še zvok orgel me je zelo omamil, tako da sem z
neko trmo hotel doseèi, da bom tudi jaz lahko nekoè igral. Imel sem namreè prijatelja, ki je
bil nekoliko starejši od mene. Tudi on se je zaèel nekoliko ukvarjati z glasbo, ampak je
s tem delovanjem kasneje prenehal. Spomnim se (to je zanimiva stvar), da so Nemci sredi
okupacije naredili racijo in to ravno na veliko soboto, ko so šli ljudje k vstajenju.
1 Franc Kri nar, »Ciril Vremšak (1900–1968) slovenski glasbenik – Kamnièan (skladatelj in zborovodja)«,
Kamniški zbornik, Kamnik, 1996, str. 34.
2 Samo Vremšak, »Spomini na oèeta ob stoletnici rojstva Cirila Vremšaka (1900–1968)«, Kamniški
zbornik, Kamnik, 2000, str. 199.
122
