Page 75 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 75
nej Weiss, SAMOSPEVI ZVONIMIRJA CIGLIÈA
strani pa je kot profesor kontrapunkta v svojih samospevih ves èas goji poseben
odnos tudi do nekaterih tradicionalnejših neobaroènih in impresionistiènih prvin,
ki jih je nedvomno dodobra spoznal pri svojem uèitelju Škrjancu. Tako v svojih
samospevih Cigliè presenetljivo spaja na prvi pogled nezdru ljivo. Podobno
nekonsistenten je tudi v vsebinskem pogledu, saj je mogoèe, z izjemo njegovega
zadnjega samospeva, zaznati kontradiktornost med vseskozi prevladujoèim
ekspresivnim Ciglièevim glasbenim izrazom na eni in liriènim poetskim
sporoèilom posameznih samospevov na drugi strani.
S spajanjem na videz nezdru ljivih idej, se Cigliè v svojih samospevih,
podobno kot tudi v drugih kompozicijskih zvrsteh, izogne zanj tako neljubemu
slogovnemu periodiziranju. Tako bi mu morda, èe e, še najbolj ustrezala oznaka
latentni ekspresionist. Skladatelj namreè v svojih samospevih ves èas te i k
ekspresionistièni izraznosti, hkrati pa ne posega po kompozicijsko-tehniènem
arzenalu tonskih vrst, znaèilnem za njegove ekspresionistiène sodobnike, ter z
vkljuèevanjem nekaterih impresionistiènih in neobaroènih prvin bolj ali manj
intuitivno izbira sredstva, ki se mu zdijo v doloèenem momentu najbolj ustrezna.
Ciglièev cilj torej nikoli ni bila slogovna aktualnost, temveè predvsem
samoizpovedna nujnost, ki je bila bolj ali manj neodvisna od soèasnih
kompozicijsko-tehniènih modelov. Tako primerjalno z drugo evropsko glasbeno
tvornostjo veèina njegovih samospevov ni pomenila, oziroma bolje reèeno ni
hotela biti, nekaj resnièno novega, temveè bolj svojska kulminacija e slišanega.
S slogovno aktualnostjo se pravzaprav nikoli ni obremenjeval, temveè je
predvsem izhajal iz njegovega notranjega izraza, pri èemer mu je bilo orodje
vselej manj pomembno kot cilj.
V njegovi prvenstveno poustvarjalni zavesti je bil namreè vseskozi v
ospredju poslušalec kot recipient, ki naj ne bi bil vnaprej obremenjen s takšnimi in
drugaènimi »intelektualnimi«19 ugotovitvami. Njegova temeljna skladateljska
poetika je torej izraz, glasba pa v skladu z njegovo ivljenjsko filozofijo izrazitega
praktika, zanj prvenstveno izhaja iz do ivljajskosti. Èe v èem, je v tej svoji
specifièni maniri vseskozi ostal zvest samemu sebi. Zato je bil kot povsem
avtonomna umetniška osebnost sposoben izreèi tudi marsikatero pikro, in sicer
neizrekljivo misel, s katero mu je veèkrat uspelo predramiti glasbeni svet. Prav
zavoljo tovrstne nepopustljivosti do sebe in drugih, je bil tako vselej uporniški
Cigliè v svoji absolutistièni maniri v slovenski glasbi veèkrat oznaèen za
skrajnega, vendar po drugi strani zavoljo istih karakteristik spoštovan in cenjen
celo s strani njegovih najveèjih nasprotnikov.
19 Prav tam, str. 217.
75
strani pa je kot profesor kontrapunkta v svojih samospevih ves èas goji poseben
odnos tudi do nekaterih tradicionalnejših neobaroènih in impresionistiènih prvin,
ki jih je nedvomno dodobra spoznal pri svojem uèitelju Škrjancu. Tako v svojih
samospevih Cigliè presenetljivo spaja na prvi pogled nezdru ljivo. Podobno
nekonsistenten je tudi v vsebinskem pogledu, saj je mogoèe, z izjemo njegovega
zadnjega samospeva, zaznati kontradiktornost med vseskozi prevladujoèim
ekspresivnim Ciglièevim glasbenim izrazom na eni in liriènim poetskim
sporoèilom posameznih samospevov na drugi strani.
S spajanjem na videz nezdru ljivih idej, se Cigliè v svojih samospevih,
podobno kot tudi v drugih kompozicijskih zvrsteh, izogne zanj tako neljubemu
slogovnemu periodiziranju. Tako bi mu morda, èe e, še najbolj ustrezala oznaka
latentni ekspresionist. Skladatelj namreè v svojih samospevih ves èas te i k
ekspresionistièni izraznosti, hkrati pa ne posega po kompozicijsko-tehniènem
arzenalu tonskih vrst, znaèilnem za njegove ekspresionistiène sodobnike, ter z
vkljuèevanjem nekaterih impresionistiènih in neobaroènih prvin bolj ali manj
intuitivno izbira sredstva, ki se mu zdijo v doloèenem momentu najbolj ustrezna.
Ciglièev cilj torej nikoli ni bila slogovna aktualnost, temveè predvsem
samoizpovedna nujnost, ki je bila bolj ali manj neodvisna od soèasnih
kompozicijsko-tehniènih modelov. Tako primerjalno z drugo evropsko glasbeno
tvornostjo veèina njegovih samospevov ni pomenila, oziroma bolje reèeno ni
hotela biti, nekaj resnièno novega, temveè bolj svojska kulminacija e slišanega.
S slogovno aktualnostjo se pravzaprav nikoli ni obremenjeval, temveè je
predvsem izhajal iz njegovega notranjega izraza, pri èemer mu je bilo orodje
vselej manj pomembno kot cilj.
V njegovi prvenstveno poustvarjalni zavesti je bil namreè vseskozi v
ospredju poslušalec kot recipient, ki naj ne bi bil vnaprej obremenjen s takšnimi in
drugaènimi »intelektualnimi«19 ugotovitvami. Njegova temeljna skladateljska
poetika je torej izraz, glasba pa v skladu z njegovo ivljenjsko filozofijo izrazitega
praktika, zanj prvenstveno izhaja iz do ivljajskosti. Èe v èem, je v tej svoji
specifièni maniri vseskozi ostal zvest samemu sebi. Zato je bil kot povsem
avtonomna umetniška osebnost sposoben izreèi tudi marsikatero pikro, in sicer
neizrekljivo misel, s katero mu je veèkrat uspelo predramiti glasbeni svet. Prav
zavoljo tovrstne nepopustljivosti do sebe in drugih, je bil tako vselej uporniški
Cigliè v svoji absolutistièni maniri v slovenski glasbi veèkrat oznaèen za
skrajnega, vendar po drugi strani zavoljo istih karakteristik spoštovan in cenjen
celo s strani njegovih najveèjih nasprotnikov.
19 Prav tam, str. 217.
75
