Page 74 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 74
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
zakaj? Sam sem se o vsem tem še najbolje izprašal v svojem delu – samospevu
‘Eros Thanatos‘.«14
Èeprav se skladatelj tudi v svojem zadnjem samospevu ni bistveno oddaljil
od e uveljavljenih kompozicijsko-tehniènih okvirov, pa je v omenjenem
samospevu glede na Ciglièeve predhodne stvaritve na podroèju samospeva
vendarle mogoèe opaziti nekakšen ustvarjalni crescendo. Ekspresivna melodika,
polimetriènost, pogoste alteracije harmonije in tehnièno izredno zahteven pevski
part z izjemnim ambitusom v obsegu skoraj treh oktav, so intenzivirani do
skrajnosti in ka ejo skladateljevo tendenco po ostrenju kompozicijsko-tehniènih
izrazil. So podoba skladatelja, ki ni še nikoli poprej tako intenzivno ustvarjal iz
svoje notranje potrebe, natanèneje iz fiziènega in duševnega trpljenja, saj je bil
poslej tudi fizièno sooèen s stisko in boleèino, razpet med erosom (kot
po elenjem, strastjo po resnici, spoznanju in lepoti) in thanatosom (oziroma
smrtnim nagonom usmerjenim k destrukciji). S tovrstnim apokaliptiènim krikom
èloveka, Ciglièeva ustvarjalnost v samospevu Eros Thanatos do ivi nekakšno
ustvarjalno kulminacijo, ki se ji morda skladatelj pribli a le še v svojem zadnjem
vokalno-instrumentalnem delu z naslovom Bo anski absurd.
Ustvarjalni krog je bil tako zanj sklenjen, ves njegov opus pa poslej, kot je
zapisal sam, vsebinsko, oblikovno in smiselno povezan. Zato po letu 1983 ni veè
komponiral. Tako mu res lahko verjamemo, ko zapiše: »umetnine ne moremo
obravnavati loèeno od njenega tvorca, ker nosi v sebi vse njegove znaèilnosti.«15
Na v njegovem ivljenju prevladujoèe trpljenje se Cigliè nikoli ni odzival
introvertirano samoreflektirano, temveè vedno nadvse bojevito. Tovrsten
karakter pa na nek naèin vseskozi izprièuje tudi njegova glasba. Tako ni
nenavadno, da je ustvarjalni proces skladatelj v prvi vrsti dojemal kot plod
»nagonskih zaznav, ki vro v globini èloveške duševnosti«16. V njem je bila namreè
vselej prisotna zavest o umetnosti kot o izrazu notranjega sveta in globokih
osebnih do ivetij. Cigliè je torej dejansko predvsem impulzivni skladatelj, ki mu
ni mar za takšne in drugaène zapovedi slogovnega tipa. Komponira tako rekoè
absolutno, brez èesar koli. Le brez emocije ne. Brez slednjih namreè, kot zapiše,
ni glasbe.17 Po naèelu, naj skladba zraste do blaznosti,18 hoèe biti predvsem
ustvarjalec brez omejitev, v vsej razkošnosti afekta. Tako zdi se, da Cigliè izraz
nagonsko privede do skrajnih meja ekspresije.
Da je izraz zanj resnièno eno izmed najpomembnejših
kompozicijsko-tehniènih vodil, je jasno razvidno tudi iz vseh njegovih
samospevov. Za Ciglièa je njihova ekspresivnost kmalu postala premalo izrazita,
zato je z njihovo orkestracijo vseskozi iskal nove izrazne mo nosti. Po drugi
14 Z. Cigliè in F. Kri nar, Zvonimir Cigliè - biti ustvarjalec, n. d., str. 56.
15 Prav tam, str. 218.
16 Prav tam.
17 Prav tam, str. 7.
18 Prav tam, str. 215.
74
zakaj? Sam sem se o vsem tem še najbolje izprašal v svojem delu – samospevu
‘Eros Thanatos‘.«14
Èeprav se skladatelj tudi v svojem zadnjem samospevu ni bistveno oddaljil
od e uveljavljenih kompozicijsko-tehniènih okvirov, pa je v omenjenem
samospevu glede na Ciglièeve predhodne stvaritve na podroèju samospeva
vendarle mogoèe opaziti nekakšen ustvarjalni crescendo. Ekspresivna melodika,
polimetriènost, pogoste alteracije harmonije in tehnièno izredno zahteven pevski
part z izjemnim ambitusom v obsegu skoraj treh oktav, so intenzivirani do
skrajnosti in ka ejo skladateljevo tendenco po ostrenju kompozicijsko-tehniènih
izrazil. So podoba skladatelja, ki ni še nikoli poprej tako intenzivno ustvarjal iz
svoje notranje potrebe, natanèneje iz fiziènega in duševnega trpljenja, saj je bil
poslej tudi fizièno sooèen s stisko in boleèino, razpet med erosom (kot
po elenjem, strastjo po resnici, spoznanju in lepoti) in thanatosom (oziroma
smrtnim nagonom usmerjenim k destrukciji). S tovrstnim apokaliptiènim krikom
èloveka, Ciglièeva ustvarjalnost v samospevu Eros Thanatos do ivi nekakšno
ustvarjalno kulminacijo, ki se ji morda skladatelj pribli a le še v svojem zadnjem
vokalno-instrumentalnem delu z naslovom Bo anski absurd.
Ustvarjalni krog je bil tako zanj sklenjen, ves njegov opus pa poslej, kot je
zapisal sam, vsebinsko, oblikovno in smiselno povezan. Zato po letu 1983 ni veè
komponiral. Tako mu res lahko verjamemo, ko zapiše: »umetnine ne moremo
obravnavati loèeno od njenega tvorca, ker nosi v sebi vse njegove znaèilnosti.«15
Na v njegovem ivljenju prevladujoèe trpljenje se Cigliè nikoli ni odzival
introvertirano samoreflektirano, temveè vedno nadvse bojevito. Tovrsten
karakter pa na nek naèin vseskozi izprièuje tudi njegova glasba. Tako ni
nenavadno, da je ustvarjalni proces skladatelj v prvi vrsti dojemal kot plod
»nagonskih zaznav, ki vro v globini èloveške duševnosti«16. V njem je bila namreè
vselej prisotna zavest o umetnosti kot o izrazu notranjega sveta in globokih
osebnih do ivetij. Cigliè je torej dejansko predvsem impulzivni skladatelj, ki mu
ni mar za takšne in drugaène zapovedi slogovnega tipa. Komponira tako rekoè
absolutno, brez èesar koli. Le brez emocije ne. Brez slednjih namreè, kot zapiše,
ni glasbe.17 Po naèelu, naj skladba zraste do blaznosti,18 hoèe biti predvsem
ustvarjalec brez omejitev, v vsej razkošnosti afekta. Tako zdi se, da Cigliè izraz
nagonsko privede do skrajnih meja ekspresije.
Da je izraz zanj resnièno eno izmed najpomembnejših
kompozicijsko-tehniènih vodil, je jasno razvidno tudi iz vseh njegovih
samospevov. Za Ciglièa je njihova ekspresivnost kmalu postala premalo izrazita,
zato je z njihovo orkestracijo vseskozi iskal nove izrazne mo nosti. Po drugi
14 Z. Cigliè in F. Kri nar, Zvonimir Cigliè - biti ustvarjalec, n. d., str. 56.
15 Prav tam, str. 218.
16 Prav tam.
17 Prav tam, str. 7.
18 Prav tam, str. 215.
74
