Page 73 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 73
nej Weiss, SAMOSPEVI ZVONIMIRJA CIGLIÈA
spremembe izredno tankoèutno sledijo skupnemu, veèkrat poudarjeno
afektiranemu razpolo enju. Bistvena razlika s prejšnjim ciklusom samospevov je
tokrat nekoliko manj zahteven pevski part, ki je še vedno prete no zlit s klavirjem,
èetudi mu ne gre oèitati neizrazitosti. Skladatelj s pogostimi metriènimi
spremembami nekoliko stopnjuje le ritmièno kompleksnost, ki je v omenjenih
dveh samospevih glede na prejšnji ciklus samospevov še bolj intenzivirana.
Po praizvedbi omenjenih samospevov s strani mezzosopranistke Bo ene
Glavak leta 1966 na Festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih,12 je skladatelj
samospeva Topoli v jeseni in Usoda še istega leta instrumentiral za izvedbo
Ansambla Slavko Osterc na Jugoslavenski muzièki tribuni v Opatiji, leta 1971 pa
še orkestriral.13 Dobro desetletje kasneje je Cigliè znova posegel po Gradnikovi
poeziji in omenjeni orkestraciji dodal še orkestrski samospev Bo anski absurd.
Skladba je bila napisana leta 1983, po veè kot desetletju skladateljevega molka in
velja za zadnje skladateljevo dokonèano delo. Cigliè je omenjene tri orkestrske
samospeve, Topoli v jeseni, Usoda in Bo anski absurd, kasneje naslovil kot
Triptih za srednji glas in orkester, ki danes sodi med najveèkrat izvajana
skladateljeva dela.
Eros Thanatos za bariton in klavir
V izboru pesemskih predlog Cigliè za svoje samospeve za razliko od avtorjev
slovenskih samospevov pred njim, ni posegal po najbolj priljubljenih slovenskih
pesnikih. Sprva so mu bile ljubše pesmi prijateljev, kasneje pa se je poglobil še v
poezijo nekaterih najbolj uveljavljenih pesnikov njegovega èasa, med katerimi
eno najvidnejših mest zavzema Alojz Gradnik. Ob e prej omenjeni uglasbitvi
treh Gradnikovih pesmi v orkestrskem samospevu z naslovom Bo anski absurd,
je leta 1966 luè sveta ugledal še samospev za bariton in klavir z naslovom Eros
Thanatos, ki je uglasbitev Gradnikove istoimenske pesmi, napisane štiri leta pred
tem. al Ciglièev zadnji samospev za razliko od vseh drugih njegovih
samospevov ni do ivel natisa. Prav tako pa po pregledu koncertnih listov in kritik
iz Ciglièeve zapušèine ni razvidno, da bi samospev do ivel svojo praizvedbo.
Ob poznavanju tragiènosti v podstati Ciglièevega ivljenja, odloèitev za
uglasbitev omenjene Gradnikove ljubezensko-eksistencialne poezije, nikakor ni
presenetljiva. Da gre gotovo za najbolj avtobiografskega med skladateljevimi
samospevi, ka e naslednja Ciglièeva izjava: »tako v umetnosti kot v ivljenju sem
nenehno razprt med dvema nasprotujoèima si poloma, med Erosom in
Thanatosom. Zaradi vsega tega se nenehno vraèam nazaj k izviru: od kod in
12 Samospev je bil prviè izveden 25. septembra 1966 na 4. festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih.
Pela je mezzosopranistka Bo ena Glavak.
13 Leta 1966 je skladatelj omenjena samospeva instrumentiral za izvedbo Ansambla Slavko Osterc na
Jugoslavenski muzièki tribuni 15. oktobra 1966 (mezzosopranistka Bo ena Glavak, dirigent Ivo Petriæ),
leta 1971 pa še orkestriral.
73
spremembe izredno tankoèutno sledijo skupnemu, veèkrat poudarjeno
afektiranemu razpolo enju. Bistvena razlika s prejšnjim ciklusom samospevov je
tokrat nekoliko manj zahteven pevski part, ki je še vedno prete no zlit s klavirjem,
èetudi mu ne gre oèitati neizrazitosti. Skladatelj s pogostimi metriènimi
spremembami nekoliko stopnjuje le ritmièno kompleksnost, ki je v omenjenih
dveh samospevih glede na prejšnji ciklus samospevov še bolj intenzivirana.
Po praizvedbi omenjenih samospevov s strani mezzosopranistke Bo ene
Glavak leta 1966 na Festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih,12 je skladatelj
samospeva Topoli v jeseni in Usoda še istega leta instrumentiral za izvedbo
Ansambla Slavko Osterc na Jugoslavenski muzièki tribuni v Opatiji, leta 1971 pa
še orkestriral.13 Dobro desetletje kasneje je Cigliè znova posegel po Gradnikovi
poeziji in omenjeni orkestraciji dodal še orkestrski samospev Bo anski absurd.
Skladba je bila napisana leta 1983, po veè kot desetletju skladateljevega molka in
velja za zadnje skladateljevo dokonèano delo. Cigliè je omenjene tri orkestrske
samospeve, Topoli v jeseni, Usoda in Bo anski absurd, kasneje naslovil kot
Triptih za srednji glas in orkester, ki danes sodi med najveèkrat izvajana
skladateljeva dela.
Eros Thanatos za bariton in klavir
V izboru pesemskih predlog Cigliè za svoje samospeve za razliko od avtorjev
slovenskih samospevov pred njim, ni posegal po najbolj priljubljenih slovenskih
pesnikih. Sprva so mu bile ljubše pesmi prijateljev, kasneje pa se je poglobil še v
poezijo nekaterih najbolj uveljavljenih pesnikov njegovega èasa, med katerimi
eno najvidnejših mest zavzema Alojz Gradnik. Ob e prej omenjeni uglasbitvi
treh Gradnikovih pesmi v orkestrskem samospevu z naslovom Bo anski absurd,
je leta 1966 luè sveta ugledal še samospev za bariton in klavir z naslovom Eros
Thanatos, ki je uglasbitev Gradnikove istoimenske pesmi, napisane štiri leta pred
tem. al Ciglièev zadnji samospev za razliko od vseh drugih njegovih
samospevov ni do ivel natisa. Prav tako pa po pregledu koncertnih listov in kritik
iz Ciglièeve zapušèine ni razvidno, da bi samospev do ivel svojo praizvedbo.
Ob poznavanju tragiènosti v podstati Ciglièevega ivljenja, odloèitev za
uglasbitev omenjene Gradnikove ljubezensko-eksistencialne poezije, nikakor ni
presenetljiva. Da gre gotovo za najbolj avtobiografskega med skladateljevimi
samospevi, ka e naslednja Ciglièeva izjava: »tako v umetnosti kot v ivljenju sem
nenehno razprt med dvema nasprotujoèima si poloma, med Erosom in
Thanatosom. Zaradi vsega tega se nenehno vraèam nazaj k izviru: od kod in
12 Samospev je bil prviè izveden 25. septembra 1966 na 4. festivalu sodobne komorne glasbe v Radencih.
Pela je mezzosopranistka Bo ena Glavak.
13 Leta 1966 je skladatelj omenjena samospeva instrumentiral za izvedbo Ansambla Slavko Osterc na
Jugoslavenski muzièki tribuni 15. oktobra 1966 (mezzosopranistka Bo ena Glavak, dirigent Ivo Petriæ),
leta 1971 pa še orkestriral.
73
