Page 50 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 50
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
Sklep
Èeprav je Zvonimir Cigliè ostro zavraèal predalèkanja v katerekoli »-izme«,
pa lahko pri pozornem vpogledu tako v njegov kompozicijski stavek kot v
oblikovno gradnjo orkestralnih del zaznamo prenekateri slogovni (in s tem tudi
kompozicijsko-tehnièni) prijem, ki nam je znan iz prve polovice dvajsetega
stoletja. Edini izjemi sta – kot ka e – serialna dodekafonija in t. i. atonalnost (sam
Schönberg je ta izraz zavraèal), èeprav daje vtis, da mu akordièna gradnja z
dvanajsterimi toni vsaj mestoma ni ne tuja ne odvratna. S tem v zvezi bi bilo – kot
razodeva naš uvid v Ciglièeva orkestralna dela – bolj smiselno priklicati v spomin
npr. Osterèev odnos do kopièenja disonanc kot pa drugo dunajsko šolo. Vsaj ta
vtis se sam po sebi vsiljuje ob analitiènem vpogledu v Ciglièev stavek. Na temelju
teh uvidov lahko vsem, ki so doslej izrekali sodbe o Ciglièevem slogu, pritrdimo,
da imajo vsaj deloma prav. Ciglièev glasbeni stavek in oblikovna gradnja
orkestralnega opusa vsebujeta prvine tako impresionizma kakor ekspresionizma,
oboje pa je moèno pre eto s poznoromantiènimi obèutji, kar se pri našem
skladatelju ka e tam, kjer se poslu uje širokosapnih in melodièno poudarjenih
tem. Doloèeno pozornost vzbuja tudi Ciglièev naèin uvajanja reprize s
predhodnim razmeroma novim tematskim odsekom, ki je lahko v obliki nove
teme (npr. Sinfonija appassionata, Silhueta), ali pa moèno variirane tematike oz.
razširjene kode na koncu izpeljave (Nokturno, Vizija ipd.), kar bi lahko izkoristil
za širitev izpeljav, vendar Cigliè tega oèitno ni elel ali ni maral, ali pa je
enostavno prekinil nadaljnja iskanja.
Za celovito oceno o Ciglièevem orkestralnem naporu, ki bi ga umestila ob
bok slovenskim in evropskim skladateljem njegovega èasa, je ob obilici odprtih
vprašanj morda še vedno preuranjeno. Poleg tukaj navedenih ugotovitev, je
potrebno upoštevati tudi okvirne ocene, ki so jih doslej tvegali nekateri
poznavalci Ciglièevega dela. Njihove sodbe sovpadajo v oceni, da je Cigliè s
»svojstvenim in neodvisnim« (Škerjanc) kompozicijskim stavkom »markantna«
skladateljska osebnost (Höfler), kar ga umešèa med pozne romantike s primesmi
impresionizma (Škerjanc in Höfler). Najbolje bo, da si v tem sklepnem delu
pobli e ogledamo obe oceni, ki imata v mislih celoto Ciglièevega skladateljskega
napora. Napisani sta bili v èasu, ko je bil Cigliè še iv in dejaven.
Najprej poglejmo oceno, ki jo je o Ciglièevem opusu podal Janez Höfler v
skladateljevem portretu ob priliki njegove šestdesetletnice: »Osnovne obrise
Ciglièa skladatelja je ustvarila ljubljanska Škerjanèeva šola s posreèenim spojem
solidnega kompozicijskega stavka ter poznoromantiène in impresionistiène
barvitosti zvoènega gradiva. Vsebina njegovega ustvarjanja se je razpela med
ekstremna, a hkrati v zadnji posledici dotikajoèa se pola ivljenja in smrti. V
svojem umetniškem bistvu ostaja Cigliè skrajni romantik. Ciglièev umetniški
nazor je zaznamovan z odporom do bolj intelektualistiènih tokov sodobne glasbe.
Skladatelj ostaja zvest svojim stilnim dispozicijam. Slavljenec sodi med
50
Sklep
Èeprav je Zvonimir Cigliè ostro zavraèal predalèkanja v katerekoli »-izme«,
pa lahko pri pozornem vpogledu tako v njegov kompozicijski stavek kot v
oblikovno gradnjo orkestralnih del zaznamo prenekateri slogovni (in s tem tudi
kompozicijsko-tehnièni) prijem, ki nam je znan iz prve polovice dvajsetega
stoletja. Edini izjemi sta – kot ka e – serialna dodekafonija in t. i. atonalnost (sam
Schönberg je ta izraz zavraèal), èeprav daje vtis, da mu akordièna gradnja z
dvanajsterimi toni vsaj mestoma ni ne tuja ne odvratna. S tem v zvezi bi bilo – kot
razodeva naš uvid v Ciglièeva orkestralna dela – bolj smiselno priklicati v spomin
npr. Osterèev odnos do kopièenja disonanc kot pa drugo dunajsko šolo. Vsaj ta
vtis se sam po sebi vsiljuje ob analitiènem vpogledu v Ciglièev stavek. Na temelju
teh uvidov lahko vsem, ki so doslej izrekali sodbe o Ciglièevem slogu, pritrdimo,
da imajo vsaj deloma prav. Ciglièev glasbeni stavek in oblikovna gradnja
orkestralnega opusa vsebujeta prvine tako impresionizma kakor ekspresionizma,
oboje pa je moèno pre eto s poznoromantiènimi obèutji, kar se pri našem
skladatelju ka e tam, kjer se poslu uje širokosapnih in melodièno poudarjenih
tem. Doloèeno pozornost vzbuja tudi Ciglièev naèin uvajanja reprize s
predhodnim razmeroma novim tematskim odsekom, ki je lahko v obliki nove
teme (npr. Sinfonija appassionata, Silhueta), ali pa moèno variirane tematike oz.
razširjene kode na koncu izpeljave (Nokturno, Vizija ipd.), kar bi lahko izkoristil
za širitev izpeljav, vendar Cigliè tega oèitno ni elel ali ni maral, ali pa je
enostavno prekinil nadaljnja iskanja.
Za celovito oceno o Ciglièevem orkestralnem naporu, ki bi ga umestila ob
bok slovenskim in evropskim skladateljem njegovega èasa, je ob obilici odprtih
vprašanj morda še vedno preuranjeno. Poleg tukaj navedenih ugotovitev, je
potrebno upoštevati tudi okvirne ocene, ki so jih doslej tvegali nekateri
poznavalci Ciglièevega dela. Njihove sodbe sovpadajo v oceni, da je Cigliè s
»svojstvenim in neodvisnim« (Škerjanc) kompozicijskim stavkom »markantna«
skladateljska osebnost (Höfler), kar ga umešèa med pozne romantike s primesmi
impresionizma (Škerjanc in Höfler). Najbolje bo, da si v tem sklepnem delu
pobli e ogledamo obe oceni, ki imata v mislih celoto Ciglièevega skladateljskega
napora. Napisani sta bili v èasu, ko je bil Cigliè še iv in dejaven.
Najprej poglejmo oceno, ki jo je o Ciglièevem opusu podal Janez Höfler v
skladateljevem portretu ob priliki njegove šestdesetletnice: »Osnovne obrise
Ciglièa skladatelja je ustvarila ljubljanska Škerjanèeva šola s posreèenim spojem
solidnega kompozicijskega stavka ter poznoromantiène in impresionistiène
barvitosti zvoènega gradiva. Vsebina njegovega ustvarjanja se je razpela med
ekstremna, a hkrati v zadnji posledici dotikajoèa se pola ivljenja in smrti. V
svojem umetniškem bistvu ostaja Cigliè skrajni romantik. Ciglièev umetniški
nazor je zaznamovan z odporom do bolj intelektualistiènih tokov sodobne glasbe.
Skladatelj ostaja zvest svojim stilnim dispozicijam. Slavljenec sodi med
50
