Page 32 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 8, zvezek 17 / Year 8, Issue 17, 2012
P. 32
NIMIR CIGLIÈ (1921–2006)
orkestralno glasbo. Znano je, da se je ravno pod Ciglièevo taktirko poslovil od
klavirja in koncertiranja znameniti slovenski pianist iz Vodic pri Kamniku Anton
Trost.3
Ko je Cigliè leta 2006 za vedno odlo il skladateljsko pero in dirigentsko
palièico, se je poslovil kot glasbenik z obema dušama, dirigentovo in
skladateljevo. S tem v zvezi je pomenljiv Ciglièev peèatnik, ki se glasi: »Zvonimir
Cigliè – skladatelj in dirigent«.
Morda je dokonèna sodba še prezgodnja, pa vendar se e kristalizirajo obrisi
zapisa, ki se polagoma oblikuje na krhkem papirusu zgodovine. Veè znakov
nakazuje, da se Zvonimir Cigliè ni zapisal v zgodovino niti kot dirigent niti kot
skladatelj na opernem podroèju, kot bi iz njegovih mladostnih izjav lahko
prièakovali. Zgodovina ga bo – kakor e zdaj ka e – poznala kot skladatelja
orkestralne glasbe.
Napisal je tudi precej tehtnih del za zbore, komorne skupine in klavir. Njegov
opus obsega tudi lepo bero samospevov za glas in klavir in od teh je prenekatere
preoblikoval v orkestralno delo. Orkestralno je razmišljal tudi takrat, ko je
samospevu pisal spremljavo za klavir. Tudi tu prevladuje tesna Ciglièeva naveza
na orkester.
Èe pregledamo celoten skladateljev opus, ugotovimo, da je bil Zvonimir
Cigliè predvsem orkestralno razmišljajoè skladatelj. S tem smo postavili prvo
oporno toèko našega razmisleka. Iz tega izhodišèa bomo la e proniknili v vsebino
njegovega orkestralnega ustvarjanja. V nadaljevanju bomo morda uspeli zaslutiti
tudi odgovor, zakaj je nagonsko posegal po orkestru kot najbolj prikladnem
glasbilu za izraz in izpoved svojih misli, zamisli in obèutij. Ciglièeva
gostobesednost nam bo pri tem v moèno in zanesljivo oporo.
Tragiènost – naèrtno domišljena vsebina Ciglièevega opusa
Èe bi eleli govoriti o Ciglièevih nosilnih idejah pri ustvarjanju zlasti
orkestralnih del, kjer je kot skladatelj najbolj razvejano celovit, in bi spregledali
njegov zavestno naèrtovan in intimno domišljen obèutek tragiènosti, bi povedali
bore malo in spregledali bistvo. Bistvo Ciglièevega skladateljskega dela najbolj
toèno izrazimo z ugotovitvijo, da njegov orkestralni opus preveva rdeèa nit, ki je
podobna jedru jeklenih vrvi, t. j. tistemu skritemu in na videz krhkemu bistvu, ki
daje eleznim icam nosilno moè. Ni èudno, da Italijani temu reèejo anima, duša.
Takšna anima, ki preveva ustvarjalno gibalo vseh Ciglièevih del, je posebna
oblika izra anja osebne prizadetosti, ki izvira iz njegovega obèutka tragiènosti in
3 Anton Trost (1889–1973) je bil od leta 1939 do 1941 tudi prvi rektor ljubljanske Glasbene akademije,
predhodnice današnje Akademije za glasbo.
32
orkestralno glasbo. Znano je, da se je ravno pod Ciglièevo taktirko poslovil od
klavirja in koncertiranja znameniti slovenski pianist iz Vodic pri Kamniku Anton
Trost.3
Ko je Cigliè leta 2006 za vedno odlo il skladateljsko pero in dirigentsko
palièico, se je poslovil kot glasbenik z obema dušama, dirigentovo in
skladateljevo. S tem v zvezi je pomenljiv Ciglièev peèatnik, ki se glasi: »Zvonimir
Cigliè – skladatelj in dirigent«.
Morda je dokonèna sodba še prezgodnja, pa vendar se e kristalizirajo obrisi
zapisa, ki se polagoma oblikuje na krhkem papirusu zgodovine. Veè znakov
nakazuje, da se Zvonimir Cigliè ni zapisal v zgodovino niti kot dirigent niti kot
skladatelj na opernem podroèju, kot bi iz njegovih mladostnih izjav lahko
prièakovali. Zgodovina ga bo – kakor e zdaj ka e – poznala kot skladatelja
orkestralne glasbe.
Napisal je tudi precej tehtnih del za zbore, komorne skupine in klavir. Njegov
opus obsega tudi lepo bero samospevov za glas in klavir in od teh je prenekatere
preoblikoval v orkestralno delo. Orkestralno je razmišljal tudi takrat, ko je
samospevu pisal spremljavo za klavir. Tudi tu prevladuje tesna Ciglièeva naveza
na orkester.
Èe pregledamo celoten skladateljev opus, ugotovimo, da je bil Zvonimir
Cigliè predvsem orkestralno razmišljajoè skladatelj. S tem smo postavili prvo
oporno toèko našega razmisleka. Iz tega izhodišèa bomo la e proniknili v vsebino
njegovega orkestralnega ustvarjanja. V nadaljevanju bomo morda uspeli zaslutiti
tudi odgovor, zakaj je nagonsko posegal po orkestru kot najbolj prikladnem
glasbilu za izraz in izpoved svojih misli, zamisli in obèutij. Ciglièeva
gostobesednost nam bo pri tem v moèno in zanesljivo oporo.
Tragiènost – naèrtno domišljena vsebina Ciglièevega opusa
Èe bi eleli govoriti o Ciglièevih nosilnih idejah pri ustvarjanju zlasti
orkestralnih del, kjer je kot skladatelj najbolj razvejano celovit, in bi spregledali
njegov zavestno naèrtovan in intimno domišljen obèutek tragiènosti, bi povedali
bore malo in spregledali bistvo. Bistvo Ciglièevega skladateljskega dela najbolj
toèno izrazimo z ugotovitvijo, da njegov orkestralni opus preveva rdeèa nit, ki je
podobna jedru jeklenih vrvi, t. j. tistemu skritemu in na videz krhkemu bistvu, ki
daje eleznim icam nosilno moè. Ni èudno, da Italijani temu reèejo anima, duša.
Takšna anima, ki preveva ustvarjalno gibalo vseh Ciglièevih del, je posebna
oblika izra anja osebne prizadetosti, ki izvira iz njegovega obèutka tragiènosti in
3 Anton Trost (1889–1973) je bil od leta 1939 do 1941 tudi prvi rektor ljubljanske Glasbene akademije,
predhodnice današnje Akademije za glasbo.
32
