Page 45 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 45
sta Lokar Lavrenèiè, TAMBURICA – OD TRADICIONALNEGA INŠTRUMENTA...
orkestralne tamburaške glasbe. Njegov uèenec Mijo Majer (1863–1915), ki je
študiral pravo na zagrebškem vseuèilišèu, je zbral dvanajst študentov in ustanovil
prvi zagrebški tamburaški zbor (v okviru pevskega društva Hrvatska lira). Od tu
se je navdušenje nad tamburaštvom prièelo širiti po celi avstroogrski monarhiji,
hrvaški izseljenci pa so ta inštrument prenesli tudi v Ameriko. Najveèji
protagonist tamburaške glasbe v zaèetku 20. stoletja je bil Milutin Farkaš, po
katerem je dvoglasna uglasitev tamburic dobila ime Farkašev sistem (Andriæ,
1962).
Prve omembe tamburaštva v Sloveniji zasledimo e leta 1885 v Prekmurju – v
okolici Ljutomera. Leta 1892 najdemo prve objave v èasopisju1 o ustanavljanju
tamburaških zborov in društev ter o njihovih delovanjih. e v januarju tega leta
sta tamburaške zbore osnovali telovadni društvi Sokol v Trstu in Ljubljani, v
naslednjih mesecih so tamburali v Barkovljah, Sv. Ivanu, na Proseku, v Prezidu
in drugih krajih, septembra tega leta je bil ustanovljen tamburaški zbor v
Šmartnem pri Litiji, ki s presledki deluje še danes. Sledili so zbori v Kranju,
Metliki in Celju. V letu 1893 so se tamburaši osnovali v Kamniku, Mariboru, na
Vrhniki, v Vipavi, Tolminu in Gorici, leta 1894 v Novem mestu, Logatcu,
Seno eèah, Sevnici, Slovenski Bistrici, na Ptuju, v Idriji, Mokronogu, Bre icah,
Kostanjevici, Št. Pavlu v Savinjski dolini …
V zaèetku 20. stoletja je postalo tamburaštvo e tako priljubljeno, da je skoraj
vsak veèji kraj imel svoj tamburaški zbor. Repertoar, ki so ga izvajali, je poleg
venèkov slovenskih ljudskih pesmi obsegal tudi originalne tamburaške skladbe,
mazurke, polke, valèke, priredbe klasiènih del, odlomke iz oper in operet ter
drugo.
Slovenci smo lahko posebej ponosni, da je prvi glasbeni list, posveèen
tamburaški glasbi, izšel prav v Sloveniji. Hrabroslav Otmar Vogriè je e leta 1900
v Tolminu prièel izdajati glasbeni list Slavjanska lira. Hrvati so prvo tamburaško
publikacijo prièeli tiskati v Sisku tri leta kasneje.
Prva svetovna vojna je presekala delovanje tamburaštva, ki pa si je v Sloveniji
kmalu opomoglo. V Ljubljani je izhajal èasopis Tamburaš (1926–1927), ki ga je
urejal Adolf Groebming. Huje je tamburaštvo prizadela druga svetovna vojna. Za
napredek te dejavnosti je po vojni skrbela Ljudska prosveta (Centrala
kulturno-umetniških društev Slovenije) z organiziranjem teèajev in revij.
Ponovno je zaèel izhajati èasopis Tamburaš, ki je s presledki izhajal do leta 1990.
V zadnjem desetletju je mogoèe opazovati ponoven vzpon te dejavnosti, ki se
odra a na vsakoletnih medobmoènih ter dr avnih revijah tamburaških skupin in
orkestrov. Dviguje se kvalitetni nivo tamburaštva, med vodji pa je opaziti vedno
veè mladih, akademsko izobra enih glasbenikov.
1 Èasopisi, ki so izhajali v avstroogrski monarhiji (Slovenec, Slovenski narod, Slovenski dom, Vestnik,
Novi èas, Edinost, Naš list ...)
45
orkestralne tamburaške glasbe. Njegov uèenec Mijo Majer (1863–1915), ki je
študiral pravo na zagrebškem vseuèilišèu, je zbral dvanajst študentov in ustanovil
prvi zagrebški tamburaški zbor (v okviru pevskega društva Hrvatska lira). Od tu
se je navdušenje nad tamburaštvom prièelo širiti po celi avstroogrski monarhiji,
hrvaški izseljenci pa so ta inštrument prenesli tudi v Ameriko. Najveèji
protagonist tamburaške glasbe v zaèetku 20. stoletja je bil Milutin Farkaš, po
katerem je dvoglasna uglasitev tamburic dobila ime Farkašev sistem (Andriæ,
1962).
Prve omembe tamburaštva v Sloveniji zasledimo e leta 1885 v Prekmurju – v
okolici Ljutomera. Leta 1892 najdemo prve objave v èasopisju1 o ustanavljanju
tamburaških zborov in društev ter o njihovih delovanjih. e v januarju tega leta
sta tamburaške zbore osnovali telovadni društvi Sokol v Trstu in Ljubljani, v
naslednjih mesecih so tamburali v Barkovljah, Sv. Ivanu, na Proseku, v Prezidu
in drugih krajih, septembra tega leta je bil ustanovljen tamburaški zbor v
Šmartnem pri Litiji, ki s presledki deluje še danes. Sledili so zbori v Kranju,
Metliki in Celju. V letu 1893 so se tamburaši osnovali v Kamniku, Mariboru, na
Vrhniki, v Vipavi, Tolminu in Gorici, leta 1894 v Novem mestu, Logatcu,
Seno eèah, Sevnici, Slovenski Bistrici, na Ptuju, v Idriji, Mokronogu, Bre icah,
Kostanjevici, Št. Pavlu v Savinjski dolini …
V zaèetku 20. stoletja je postalo tamburaštvo e tako priljubljeno, da je skoraj
vsak veèji kraj imel svoj tamburaški zbor. Repertoar, ki so ga izvajali, je poleg
venèkov slovenskih ljudskih pesmi obsegal tudi originalne tamburaške skladbe,
mazurke, polke, valèke, priredbe klasiènih del, odlomke iz oper in operet ter
drugo.
Slovenci smo lahko posebej ponosni, da je prvi glasbeni list, posveèen
tamburaški glasbi, izšel prav v Sloveniji. Hrabroslav Otmar Vogriè je e leta 1900
v Tolminu prièel izdajati glasbeni list Slavjanska lira. Hrvati so prvo tamburaško
publikacijo prièeli tiskati v Sisku tri leta kasneje.
Prva svetovna vojna je presekala delovanje tamburaštva, ki pa si je v Sloveniji
kmalu opomoglo. V Ljubljani je izhajal èasopis Tamburaš (1926–1927), ki ga je
urejal Adolf Groebming. Huje je tamburaštvo prizadela druga svetovna vojna. Za
napredek te dejavnosti je po vojni skrbela Ljudska prosveta (Centrala
kulturno-umetniških društev Slovenije) z organiziranjem teèajev in revij.
Ponovno je zaèel izhajati èasopis Tamburaš, ki je s presledki izhajal do leta 1990.
V zadnjem desetletju je mogoèe opazovati ponoven vzpon te dejavnosti, ki se
odra a na vsakoletnih medobmoènih ter dr avnih revijah tamburaških skupin in
orkestrov. Dviguje se kvalitetni nivo tamburaštva, med vodji pa je opaziti vedno
veè mladih, akademsko izobra enih glasbenikov.
1 Èasopisi, ki so izhajali v avstroogrski monarhiji (Slovenec, Slovenski narod, Slovenski dom, Vestnik,
Novi èas, Edinost, Naš list ...)
45
