Page 44 - Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani / The Journal of Music Education of the Academy of Music in Ljubljana, leto 7, zvezek 16 / Year 7, Issue 16, 2011
P. 44
SBENO-PEDAGOŠKI ZBORNIK, 16. zvezek
Uvod
Orkestralno tamburaštvo se je v Sloveniji prièelo razvijati pred pribli no 120
leti. Tedaj je pomenilo pomembno kulturno obogatitev predvsem za tisto
populacijo ljudi, ki se z »visoko« umetnostjo ni mogla ukvarjati zaradi
pomanjkanja znanja, èasa in denarja. Poleg pevskih zborov in pihalnih godb je
bila najbolj razširjena in popularna oblika amaterskega glasbenega
udejstvovanja, ki pa je presegala nivo ljudske glasbe. Tamburaši so igrali na
raznih prireditvah, ob gledaliških igrah, organizirali so samostojne koncerte, ob
zvokih tamburic so ljudje plesali na veselicah, telovadna društva pa izvajala svoje
toèke. Tamburaško dejavnost sta zatrli prva, še bolj pa druga svetovna vojna,
vendar se je vsakokrat ponovno o ivila.
Danes ima tamburaštvo drugaèen pomen. Prvotna vloga (simbol slovanstva,
kulturna bogatitev naroda) je izgubila pomen, razvoj mno iènih medijev je
zmanjšal oz. iznièil potrebo po ukvarjanju s tovrstno glasbo, dosegljivost drugih
inštrumentov se je bistveno poveèala, glasbene skupine z elektrièno ozvoèenimi
glasbili so prevladale nad (pre)ne nimi zvoki tamburic, v razvoj tamburaške
glasbe pa je bilo vlo eno tudi premalo znanja in energije. Tamburice so ostale
najbolj prepoznavne kot glasbena spremljava folklornih plesov Bele krajine, zato
velja splošno mnenje, da je to ljudska glasba tega dela domovine. K sreèi imamo v
Sloveniji redke posameznike, ki se trudijo za obstoj in dvig te dejavnosti pri nas.
Eden pomembnih dose kov je bilo sprejetje tega inštrumenta v glasbene šole.
Pomemben napredek se ka e tudi na vsakoletnem dr avnem sreèanju tamburašev
in mandolinistov, kjer se je nivo v zadnjem desetletju strmo dvignil, z vodenjem
tamburaških orkestrov pa se ukvarja vedno veè mladih, akademsko izobra enih
glasbenikov.
Èlanek s svojo vsebino opozarja na prisotnost tamburaške glasbe v naši
kulturi ter nakazuje pomen in mo nosti za njen širši razvoj.
Razvoj tamburaške glasbe
Tamburice so se razvijale skozi veè stoletij, njihov izvor pa lahko išèemo v
lutnjah, ki so jih poznali e Sumerci pred 4000 leti.
V razvoju lutnje se pojavljata dva tipa teh inštrumentov: kratkovrata in
dolgovrata lutnja, oba tipa inštrumentov pa naj bi v Evropo prinesli Arabci. Tako
se je iz kratkovrate lutnje v Španiji razvila kitara, v Italiji mandolina, iz
dolgovrate lutnje pa se je na Balkanu razvila tambura, v Grèiji buzuki, baglama, v
Rusiji balalajka in domra.
Ob koncu 19. stoletja se je tambura, ki je do tedaj nastopala kot solistièni
inštrument, na ozemlju Baèke zaèela pojavljati kot inštrument v zboru po vzoru
baèkih ciganskih kapel. Osijeèan Pajo Kolariæ (1821–1876) je leta 1847 v
Osijeku osnoval prvi tamburaški zbor na Hrvaškem in s tem postavil temelje
44
Uvod
Orkestralno tamburaštvo se je v Sloveniji prièelo razvijati pred pribli no 120
leti. Tedaj je pomenilo pomembno kulturno obogatitev predvsem za tisto
populacijo ljudi, ki se z »visoko« umetnostjo ni mogla ukvarjati zaradi
pomanjkanja znanja, èasa in denarja. Poleg pevskih zborov in pihalnih godb je
bila najbolj razširjena in popularna oblika amaterskega glasbenega
udejstvovanja, ki pa je presegala nivo ljudske glasbe. Tamburaši so igrali na
raznih prireditvah, ob gledaliških igrah, organizirali so samostojne koncerte, ob
zvokih tamburic so ljudje plesali na veselicah, telovadna društva pa izvajala svoje
toèke. Tamburaško dejavnost sta zatrli prva, še bolj pa druga svetovna vojna,
vendar se je vsakokrat ponovno o ivila.
Danes ima tamburaštvo drugaèen pomen. Prvotna vloga (simbol slovanstva,
kulturna bogatitev naroda) je izgubila pomen, razvoj mno iènih medijev je
zmanjšal oz. iznièil potrebo po ukvarjanju s tovrstno glasbo, dosegljivost drugih
inštrumentov se je bistveno poveèala, glasbene skupine z elektrièno ozvoèenimi
glasbili so prevladale nad (pre)ne nimi zvoki tamburic, v razvoj tamburaške
glasbe pa je bilo vlo eno tudi premalo znanja in energije. Tamburice so ostale
najbolj prepoznavne kot glasbena spremljava folklornih plesov Bele krajine, zato
velja splošno mnenje, da je to ljudska glasba tega dela domovine. K sreèi imamo v
Sloveniji redke posameznike, ki se trudijo za obstoj in dvig te dejavnosti pri nas.
Eden pomembnih dose kov je bilo sprejetje tega inštrumenta v glasbene šole.
Pomemben napredek se ka e tudi na vsakoletnem dr avnem sreèanju tamburašev
in mandolinistov, kjer se je nivo v zadnjem desetletju strmo dvignil, z vodenjem
tamburaških orkestrov pa se ukvarja vedno veè mladih, akademsko izobra enih
glasbenikov.
Èlanek s svojo vsebino opozarja na prisotnost tamburaške glasbe v naši
kulturi ter nakazuje pomen in mo nosti za njen širši razvoj.
Razvoj tamburaške glasbe
Tamburice so se razvijale skozi veè stoletij, njihov izvor pa lahko išèemo v
lutnjah, ki so jih poznali e Sumerci pred 4000 leti.
V razvoju lutnje se pojavljata dva tipa teh inštrumentov: kratkovrata in
dolgovrata lutnja, oba tipa inštrumentov pa naj bi v Evropo prinesli Arabci. Tako
se je iz kratkovrate lutnje v Španiji razvila kitara, v Italiji mandolina, iz
dolgovrate lutnje pa se je na Balkanu razvila tambura, v Grèiji buzuki, baglama, v
Rusiji balalajka in domra.
Ob koncu 19. stoletja se je tambura, ki je do tedaj nastopala kot solistièni
inštrument, na ozemlju Baèke zaèela pojavljati kot inštrument v zboru po vzoru
baèkih ciganskih kapel. Osijeèan Pajo Kolariæ (1821–1876) je leta 1847 v
Osijeku osnoval prvi tamburaški zbor na Hrvaškem in s tem postavil temelje
44
