Page 562 - Tomajci

Polona Sitar

prisotna tudi zavist: »Nobeden ni nič rekel, ne, ampak odčitalo se je
na obrazu.«

Kot se je spominjal sogovornik Marjan, je obstajala razlika v dojemanju
nakupa traktorja in avtomobila. Če je imel lastnik enega izmed boljših trak-
torjev, je veljal za dobrega in skrbnega gospodarja, če pa si je kupil boljši
avto, kot je bil takrat audi, in ne jugoslovanskega fičota, pa je to pomenilo
namernoizkazovanjevišjegadružbenegastandardainbahanjez denarjem:

Vedelo se je, kdo ima denar, ni se pa pokazalo, kar je pomenilo veli-
ko previdnost. Da ne izdaja, da ima denar, ampak da je pač navaden
vaški človek, ki dela in od tistega dela živi. Ampak ljudje so vseeno ve-
deli, kdo ima več po pogovoru, niso pa nikdar rekli: »Jaz imam toliko
denarja.« Enaki, morali so biti vsi enaki. In nikdar, nikdar ne bodo.

Razkazovanje potrošnih dobrin se ni najbolje skladalo z moralnejšim
idealom socialistične družbe, skladno s katerim bi morali ljudje najti za-
dovoljstvo v trdem delu in vključevanju v javno življenje, in ne v materia-
lizmu, ki je bil obsojanja vreden zaradi egoizma, individualizma, lenobe in
plehkosti (Dombos in Pellandini-Simanyi 2012, 345–346). Nasprotja med
uradnimi ideali socialističnega asketizma, ki je bil povezan z javno kriti-
ko pravice do dostopa do družbenih virov, in dejanskimi praksami, so, kot
ugotavljata Tamas Dombos in Lena Pellandini-Simanyi (2012, 340–341), v
obdobju socialistične Madžarske državljani rešili skladno s svojim družbe-
nim položajem. Člani socialistične elite, ki so se strinjali z uradnim diskur-
zom in hkrati uporabljali svoj družbeni položaj za boljši dostop do potro-
šnih dobrin ter drugih virov, so nasprotje rešili z legitimiranjem svojega
vpliva ter s sklicevanjem na trdo delo in kulturno potrošnjo. Delavski ra-
zred ni videl nasprotja in je socializem dojemal kot sistem, ki bi mu moral
omogočiti tudi dostop do večje materialne potrošnje. Za razliko od elite
delavski razred teh želja ni prepoznal kot nekompatibilnih z uradno verzi-
jo socialističnega ideala. Zanj je bilo pomembno, da mu je sistem priskrbel
dostop do potrošnih dobrin, kar je bilo prej privilegij višjega razreda, zato
se je pri delavcih nasprotje med ideologijo in potrošnjo redko pojavilo, če
že, pa v kontekstu tega, zakaj socializem ni bil zmožen priskrbeti še višjega
življenjskega standarda.
Leta 1962 je jugoslovanski državljan lahko legalno kupil devize do zneska
15.000 din (50 ameriških dolarjev) (Repe 1998, 93). V 70. letih se določeni
poklici, kot je mesar ali delavec na bencinski črpalki, izpostavijo kot eko-

560