Page 484 - Tomajci

Lev Centrih

dokumente so jim nadomeščali.« So bili med temi plemenitimi ljudmi tudi
tisti, ki so kasneje obsojali župnika, ker je hotel darovati mašo za ubitega
župana in učiteljico? Tega ne vemo, ni pa nemogoče. Različni tomajski viri
nam prevečkrat ne povedo, koga imajo pravzaprav v mislih, ko govorijo o
»ljudeh«, ki so nekaj storili ali rekli.
Značilno je, da je Kjuder podobno kot v predvojnem obdobju za lokalne
fašiste tudi za nekatere predstavnike nemške oblasti znal najti kakšno pri-
jazno besedo. Kot malo prej rečeno, je za 107 nemških vojakov pri obhajilu
posebej zapisal, da so se vedli vzorno. Ko so po neki partizanski akciji Nem-
ci mrgoleli po Tomaju, je hotel nadporočnik Weinreich za svarilo obesiti
Marijo in Draga Turka, a ga je Kjuder uspel pregovoriti, zato je tega nem-
škega častnika označil za »dobrega Weinreicha« (žat, ak, tk, 226). Kjuder
je imel pozno jeseni 1944 bizarno debato z nekim drugim nemškim častni-
kom o Bogu in Katoliški cerkvi. Častnik je trdil, da če bodo izgubili vojno,
potem ne bo več verjel v Boga. Kjuder je zabeležil, da je mož sicer pazljivo
poslušal njegove protiargumente, a kaj, ko ni smel misliti s svojo glavo (str.
240).Velja se spomniti,dajeimelKjuderzMatevžem manj prisrčno debato
o veri in komunizmu. Na sploh se je s partizani in z drugimi predstavniki
ljudske oblasti pogovarjal precej drugače kot s fašisti in z Nemci. Iz njego-
vih spisov ni mogoče razbrati nikakršne »preračunane defenzive,« o kateri
je z veliko skrbjo, celo z grozo pisal Kocbek (1996, 127), ko je poročal o sre-
čanju z duhovniki na osvobojenem ozemlju v Žužemberku, 3. avgusta 1942.
Partizanom je Kjuder namreč znal dokaj naravnost povedati, kaj si je mislil
o njih, do drugih pa je bil mnogo zvitejši in bolj diplomatski. To so opazili
tudi na partizanski strani, vendar v tem niso prepoznali posebne taktike.
Nasprotno. V nekem partijskem poročilu namreč najdemo očitek, da naj
bi Kjuder pri pridigi izjavil, »kako ga je ganilo do srca«, ko so šli vsi Nemci
ob neki priložnosti k obhajilu, hkrati pa da ga ni ganilo, ko je za božič cel
partizanski bataljon šel k obhajilu in spovedi. »Lahko vsak vidi s čem sim-
patizira,« so zapisali (as, 1708,1,7,Okrajni komite kps zaTomaj – ok kps
za Kras, 6. julij 1944). V partizanih in komunistih je Kjuder pač prepozna-
val svoje ljudiinpravnič ne kaže,dabisejih bal. Karpašene pomeni, da je
nanje gledal s simpatijo. Niti najmanj. Kjuder na podlagi njegovih lastnih
besedil in razpoložljivih virov na noben način ni bil podpornik nog, toda
hkrati ga ni mogoče imeti niti za pravega nasprotnika tega gibanja. Posebej
ne, če primerjamo njegova dejanja z dejanji njegovih »kranjskih« kolegov.
Podobno kot on so tudi slednji včasih vlagali nemajhne napore, da bi rešili
ljudi pred nasiljem okupatorja (npr. izposlovanje izpustov iz taborišč), so
pa pogosto hkrati nastopili tudi kot odločni podporniki ali celo pobudniki

482