Page 482 - Tomajci

Lev Centrih

kvijo so se postavili v dvostroj od stopnic do samostanskega vhoda
pri zakristiji, vodja se je zahvalil in so odšli.

Novembra 1944 je bila v župni cerkvi maša in pridiga za nemške vojake,
obreda pa je vodil njihov divizijski kaplan (Divisionspfarrer). K obhajilu je
pristopilo 107 mož. Kjuder je ob tej priložnosti komentiral (žat, ak, tk,
240): »Vedenje vzorno.«
Kjuder februarja 1944 pred nemškim preiskovalnim sodnikom sploh ni
tajil, da je spovedoval partizane, ob tem pa je izjavil, da so ga partizani ob-
sodili na smrt, o čemer pa na drugih mestih ne piše ničesar. Sodnik je po
njegovih lastnih besedah od njega med drugim zahteval, da preda imena
terencev, kar pa je zavrnil, kot je zavrnil enako zahtevo konec leta 1943
(žat, ak, tk, 219). Temu je verjeti že zato, ker bi v nasprotnem primeru
to njegovi nasprotniki vsekakor izkoristili. Kjuder si je pri nemških obla-
steh prizadeval izposlovati, da bi izpustile čim več vaščanov. Med drugim
sežanskega zapora ni hotel zapustiti sam, ko so mu to ponudili. Kasneje je
šel do tržaškega prefekta s prošnjo, da Nemci ne bi »evakuirali« Tomaja in
Krasa. Prefekt je bil brez moči, komanda ss pa se s Kjudrom sploh ni ho-
tela pogovarjati. Kjuder je posebej poskušal izposlovati izpustitev starega
Jožefa Vrana. Ko je sodnik v Sežani med branjem imen Tomajcev prišel na
Vrana, ga je Kjuder zaustavil (žat, ak, tk, 219, izvirnik v nemščini):

Stojte! Rad bi vam predstavil svojega najhujšega sovražnika, ki me
blati že celih 20 let. Danes je prišel dan, ko se mu bom maščeval. Ta
človek je bil najprej slovenski nacionalist, kar mu je šteti v čast, saj je
vendarle Slovenec. Potem je postal velik fašist, kar je njegova stvar,
danes pa ni niti komunist niti partizan, zato ga pošljite domov! To je
moje maščevanje.

Sodnik je na to zamišljeno odvrnil, da je to res pravo krščansko mašče-
vanje. Vrana in še pet vaščanov so nazadnje izpustili domov, ostali pa so
bili poslani na prisilno delo in v nemška koncentracijska taborišča (žat,
ak, tk, 216–220). Po teh dogodkih, 10. marca 1944, sta s partizanske stra-
ni Kjudra obiskala dva nadvse pomembna gosta. Nobenega dvoma ni, da
sta ga zelo dobro poznala. Poleg Matevža sta se pri njem oglasila dr. Joža
Vilfan, nekdanji prvi predsednik takrat že ukinjenega nos-a, in dr. Ma-
rijan Brecelj, član predsedstva Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta
(snos), s katerim so malo prej spojili nos. Čeprav je šlo nedvomno za
najpomembnejši obisk Tomaja v celotnem obdobju, ki ga obravnava priču-

480