Page 400 - Tomajci

Aleksander Panjek in Miha Zobec

nec dedoval »vrline in pomanjkljivosti krstnih botrov« (Alfani in Gourdon
2012, 19).
Izkazalo se je, da je ob izteku 18. stoletja družini Černe uspelo potrditi in
celo okrepiti svoj položaj. V 19. stoletju je družina svoj položaj utrdila z An-
tonom Černetom, županom ter članom deželnega in državnega parlamen-
ta v Gorici ter na Dunaju. Kljub temu da je Anton Černe dosegel položaje
zunaj vaške skupnosti in tako na političnem področju dosegel uspeh brez
primere, je njegova elitnost prišla pod vprašaj. Njegov status so ogrožale
spremembe podeželske družbe v 19. stoletju, zlasti pa njegova odtujitev od
vaškega sveta skupaj z izterjavami dolgov in zasegi zemljišč, ki jih je Anton
vztrajno izvajal po vzoru svojega predhodnika Ivana. Zaradi tega je Anto-
nov sloves v očeh vaščanov močno upadel. Dejansko je bil Anton zadnji
član družine, ki je bil župan. Čeprav si je družina kot taka s Francem Čer-
netom, ki je bil stotnik v avstro-ogrski vojski, in z njegovim sinom Emilom
Arturjem, spretnim vinarjem, postopoma povrnila svoj status, pa noben
član družine ni nikoli več zasedel županskega položaja. Čeprav je družini
skozi obravnavanaobdobjauspeloohraniti elitenstatus,sejestopnjanjene
elitnosti spreminjala glede na legitimnost njene moči oz. avtoritete v sku-
pnosti. Domnevamo lahko, da je bilo ohranjanje elitnega statusa v manj
homogeni družbi 19. stoletja težje kot v kohezivnejših zgodnejših okoljih.
Kotsejepokazalo, je bila željapobotru zunajdružinskega krogavToma-
ju povezana z družbenim ugledom družine, iz katere je izhajal potencialni
boter. Na splošno pa razvoj krstnega botrstva, kot ga izkazujejo moški iz
družine Černe, spominja na razvoj te sorodstvene zveze drugod po Evro-
pi in je tako odražal širše družbene spremembe (Alfani 2007, 53). Zato je
prehod od zgodnjenovoveškega modela z visoko stopnjo krstnih botrov, ki
so izvirali izven družine krščenega otroka, k botrstvu znotraj družinske-
ga kroga v 19. stoletju očiten tudi v primeru družine Černe. Do sredine 18.
stoletja so bili Černetovi le redko krstni botri otrokom iz lastne družine.
Kasneje, tudi z naraščanjem števila porok v družini, je tudi krstno botr-
stvo postopoma postalo družinska zadeva. Ker pa so po deležu botrstev
presegali svoj delež v tomajskih gospodinjstvih vse do tretjega desetletja
19. stoletja, so Černeti do takrat vseeno ostajali močno zaželeni krstni bo-
tri tudi zunaj svojega družinskega kroga. Privlačnost krstnega botrstva je
bila v tem času, kot se je pokazalo, povezana z elitnim statusom družine.
Druga polovica 19. stoletja pa je prinesla bistvene spremembe, ki so se
odražale v vse večjem osredotočanju krstnega botrstva znotraj družinske-
ga kroga. Verjetno je bil premik k družinskemu »modelu« povezan s spre-
membami, ki jih je povzročala modernizacija, in sicer s povečanim presto-

398