Page 398 - Tomajci

Aleksander Panjek in Miha Zobec

življenje v zastoju, zato Anton ni mogel biti politično aktiven izven lokalne
ravni. Nasprotno pa je bilo povečanje števila botrov v zgodnjih 60. letih 19.
stoletja verjetno povezano s slavo, ki jo je pridobil zaradi zavzemanja za
javno rabo slovenskega jezika. Njegova neomajna priljubljenost v 60. letih
19. stoletja, izražena tudi v pohvalah, ki jih je prejel v slovenskem tisku, se
je dobro zrcalila v povečanju števila botrstev zunaj družinskega kroga. To
je vrhunec doseglo leta 1869, ko je bila njegova politična slava na vrhuncu.
Černetovo botrstvo v drugi polovici 60. let 19. stoletja je bilo torej umešče-
no skorajda izključno izven družine (slika 10.2). Prav tako se je v odsotnosti
privlačnosti botrstva odrazil tudi poraz na političnem področju, ki ga je An-
ton doživel leta 1872, ko je izgubil naklonjenost Kraševcev. Politični padec
je namreč privedel do skoraj popolnega izginotja botrstva izven družine,
kar se odraža v zapisih za ta čas. Tako bi lahko postavili hipotezo, da je bil
način, kako so Kraševci dojemali Antonove politične dejavnosti, neposre-
dno povezan z ugledom družine Černe v vasi Tomaj in s tem tudi z njihovo
privlačnostjo v vlogi botrov.
Rahlo okrevanje botrstva zunaj družine, ki ga lahko opazimo sredi 70. let
19. stoletja, zlasti pa leta 1880, je bilo verjetno bolj povezano z vzponom
družine Amalije (Antonove hčere) in njenega moža Franca Černeta. Franc
je lahko računal na svoj ugled visokega častnika avstrijske vojske, cesarske
institucije, ki je takrat uživala podporo med preprostim ljudstvom (Cole
2014). Poleg tega je bil mlajši od Antona, kar je, kot je navedeno v zgor-
njem besedilu, povečalo privlačnost botrstva. Nenazadnje je bil sin Miha-
ela Černeta, ki je bil med vaščani očitno dovolj spoštovan, da so ga želeli
za botra (glej sliko 10.3, zgodnja 20. leta 19. stoletja, ko je Mihael služboval
kot župan). Kljub temu je bila približno polovica botrstva v prvi polovici
80. let 19. stoletja in nekoliko manj v drugi polovici 70. let 19. stoletja zno-
traj družine, kar potrjuje trend splošnega upada botrstva zunaj družine. Ta
se je začel v začetku 19. stoletja in je postal očitnejši po tretjem desetletju
stoletja. Upad je še izrazitejši proti koncu stoletja, ko krstni starši znotraj
družine praktično izginejo (glej upad krstnih staršev znotraj družine od le-
ta 1885 do 1900 na sliki 10.2; upad in nato odsotnost krstnih botrov zunaj
družine v letih 1893, 1895 in 1898 na sliki 10.3). To ni presenetljivo, saj je
Franc umrl leta 1898 in je gospodinjstvo vodila starejša vdova Amalija.
Njun sin Emil Artur, imenovan za dediča, je bil takrat star šele 16 let in
je študiral v oddaljenih krajih. Obnovljen ugled družine, ki ga je prineslo
Emil Arturjevo uspešno upravljanje vinograda, se je odražal v povečanem
številu botrov, čeprav le na ravni družine. Domnevamo lahko, da Emil, ki je
živel in študiral v oddaljenih krajih ter se poročil z Dolenjko, med vaščani

396