Page 397 - Tomajci

Dolgoživa elitna družina

liko okrepi. V drugem desetletju pa je mogoče opaziti vse pogostejše padce,
vendar so bili Černeti še vedno precej nad pričakovano ravnjo vzajemno-
sti deleža krstnega botrstva glede na svoj delež v številu gospodinjstev v
vasi (slika 10.3). Njihov status ekonomske elite, ki ga dokazujejo tudi z na-
daljnjim zasedanjem položaja župana, se je še vedno jasno odražal v zelo
visoki zaželenosti njihovih članov za krstne botre otrokom drugih družin v
Tomaju. Tako stanje se je ohranilo do konca tretjega desetletja 19. stoletja
– a po letu 1828 nič ni bilo več tako, kot je bilo.
V 19. stoletju, zlasti pa po njegovem tretjem desetletju je mogoče opaziti
stalno upadanje števila botrov izven družinskega kroga. Nenehno zmanj-
ševanje je bilo najverjetneje povezano s spremembami v vaški strukturi, in
sicer s povečanim odseljevanjem, ki je sledilo modernizacijskim procesom
v drugi polovici 19. stoletja.¹⁵ Vendarle pa za Kras v 50. letih 19. stoletja ni
bilo značilno le odseljevanje v mestna okolja, predvsem v Trst. Poglabljale
so se tudi razredne razlike, ki so bile posledica kapitalističnega gospodar-
stva, s tem pa so se družbeni odnosi vse bolj omejevali na določene kroge.
Družini Černe se je bilo po uveljavitvi v političnem prostoru in poseganju
med spoštovane mestne poklice v Trstu ali drugod (iz vrst družine so pri-
hajali uradniki, zdravniki, odvetniki in cerkveni dostojanstveniki) najbrž
težko prilagoditi ob vrnitvi v spremenjeno vaško okolje. Družbeno odtuje-
nost je dodatno poudarjalo dejstvo, da so predstavniki družine vselej delo-
vali v oddaljenih krajih, obenem pa nenehno kopičili premoženje v doma-
čem Tomaju. Primer Antona Černeta, župana med letoma 1839 in 1849 ter
poslanca v državnem in deželnem zboru na Dunaju ter v Gorici, potrjuje
to domnevo.
Kljub vsemu pa ločenost od vaškega tkiva ni bila tako premočrtna, kot se
zdi. Čeprav se je Anton s položaji, ki jih je prevzel od leta 1848 dalje, posto-
poma oddaljil od vasi, mu je uspelo nekaj časa ohraniti lasten ugled, tudi po
zaslugi svojih političnih dejavnosti. Rahlo povečanje števila botrov, zabe-
leženih leta 1848, je zato mogoče pripisati temu, da je bil v državnem zboru
glasen zagovornik odprave podložništva brez odškodnin. Odobravanja, ki
ga je bil deležen v slovenskem tisku, tedaj najbrž niso skrivali niti sovašča-
ni. Znatno povečanje botrstev v letu 1852 bi lahko zato razlagali kot odmev
njegovih dejanj leta 1848. Antonove dejavnosti v petem desetletju stole-
tja niso dovolj znane, da bi lahko pojasnjevali nenehno upadanje (in celo
odsotnost v nekaterih letih, kot sta 1853 ali 1855) botrstva zunaj družine
Černe. To je bilo obdobje absolutizma Alexandra Bacha, ko je bilo politično

¹⁵ Glej 3. poglavje.

395