Page 281 - Tomajci

Krvni davek Tomajcev

Ker so bili detajli predstavljeni v jedru razprave, bomo izpostavili le dva
glavna sklopa zahtev kmetov devinskega gospostva: plačevanje po starem
in plačevanje v denarju. Vprašanja, vezana na tlako, so bila lokalno spe-
cifična in imamo o njih premalo informacij, da bi jih tematizirali. O zelo
zanimivi izjavi upornikov, da so gmajne njihova last, ki je skladna s kmeč-
kimpogledom naskupni svet tudi naTolminskem(Panjek 2015a), pa žal
premoremo le zapis grofice Silvije, zato je ne obravnavamo.
Prvi vidik zahteve po plačevanju po starem, to je v skladu z zadnjim ura-
dnim komornim urbarjem, je bil povratek k plačevanju dajatev in zlasti
desetin v naturalijah, to je v pridelkih, in ne več v denarju. Pretvarjanje
naturalnih dajatev v denar je bil razširjen pojav v primorskih gospostvih,
ki je bil v določenih razmerah lahko ugoden tudi za kmečko prebivalstvo.
Puščal mu je pridelke, ki jih je lahko svobodneje razporejalo med zadošča-
nje svojim prehranskim potrebam in prodajo na trgu za denar. Vsekakor
plačevanje dajatev v denarju kaže na to, da so bili kmetje dejavni na trgu,
kjer so lahko zaslužili denar za dajatve. V obdobju upora jim to očitno ni
(več) ustrezalo.
Drugi vidik predstavljajo narasle dajatve na ognjišča, torej na posame-
zna gospodinjstva, ki so bile sicer v osnovi namenjene pokrivanju dežel-
nega davka, a se niso več zaračunavale na podlagi izvornega števila hub
v posamezni vasi, temveč na podlagi dejanskega števila obstoječih kmetij.
Zaradi drobljenja hub in ustanavljanja novih gospodinjstev ter kmetij je bi-
lo teh bistveno več in Thurni so znali sebi v prid izkoristiti težnjo kmečkega
prebivalstva po vzpostavljanju samostojnih gospodinjstev.
Tretji vidik plačevanja po starem so zahteve po odpravi novejših bremen,
kamor sodijo zlasti pristojbine na promet z nepremičninami. V devinskem
gospostvu je bilo že vsaj od 16. stoletja povsem običajno, da so kmetje ku-
povali in prodajali cele kmetije ali njihove dele ter posamezna zemljišča.¹⁹
Zemljo so dajali tudi za doto. Navkljub dvomom podložnikov so stari de-
vinski urbarji dejansko predvidevali plačilo za prenos hub s kupoprodajo
in z dedovanjem. Tekom 17. in 18. stoletja so devinski gospodje postopoma
zaostrovali nadzor nad zemljiškimi transakcijami med kmeti ter se trudili,
da jih sistematično obremenijo s pristojbino na prenos posesti, ki so ji re-
kli deseti denarič, saj je znašala deset odstotkov vrednosti kupljene nepre-

rajšnji upor v devinskem gospostvu tudi že leta 1635; takrat se je tu zanju plačevalo osem
lir po hubi (Panjek in Čeč 2015, 141 in 145). V letih 1700–1703 so tudi Tolminci nasprotovali
plačevanju »novega davka« (nova imposta), ki so mu pravili »novica«, in davka na ognjišča
(Panjek 2015b, 69).
¹⁹ Glej 1. in 4. poglavje.

279