Page 276 - Tomajci
P. 276

Aleksander Panjek


               Jožef podal grofu Alojzu: »Glede stvari, ki jih nameravate urediti, bi to sto-
               ril takoj z drugimi Župami, tudi če tisti iz Tomaja ne bi hoteli priti« (ast,
               atta, 135, 2, 4, gt 26.9.713). Proti koncu septembra 1713 se je torej pripra-
               vljal nek dogovor, ki bi zaključil upor in bi se uradno sklenil ob prisotnosti
               predstavnikov vseh žup. Ali je bil sklenjen in kako je naslovil zahteve de-
               vinskih podložnikov, ostaja vprašanje za prihodnje raziskave.
                 Morda pa le ni bil sklenjen, glede na to, da so naslednjega leta, 1714, v
               prvih dneh julija župe Tomaj, Štorje in Nabrežina poslale vsaka svojo pri-
               prošnjo, s katero so še enkrat prosile odpuščanja in naj se desetina za žito,
               vino ter drugo plačuje kot pred uporom, torej v denarju, ne pa v naturalijah,
               kot so zahtevali med uporom. Upravitelj gospostva Pietro Pagliaruzza se je
               že istega dne, ko je prispela tomajska prošnja, pisno odzval tamkajšnjemu
               županu. Do prispetja odgovora gospoda jim je dovolil uporabo požetega ži-
               ta s priporočilom, naj beležijo, koliko snopov porabijo za primer, če bi se
               gospod ne strinjal z njihovo prošnjo, da ponovno plačujejo v denarju. Enak
               odgovor je nato poslal še v Štorje in Nabrežino (ast, atta, 135, 2, 4, žt
               6.7.714, žš 7.7.714 in žn b.d.).¹⁴
                 Očitno je bila na delu nuja. Uresničevanje ene od zahtev kmetov iz ča-
               sa upora bi lahko razumeli kot obliko pritiska, če ne izigravanja s strani
               vodstva devinskega gospostva. Kot bi se usoda norčevala iz tedaj že bivših
               upornikov, so namreč leta 1714 cene pšenice dosegle stoletni višek, saj so
               tako raven v obdobju 1650–1750 dosegle in presegle le še v letih 1695 in
               1696 (Valenčič 1977, 379–381). V primerjavi s povprečjem prejšnjih nekaj
               let se je cena skoraj podvojila. Visoke cene pšenice po žetvi so pomenile,
               da je bila letina slaba in pridelka malo. Plačevanje desetine v naturalijah je
               v takih okoliščinah pomenilo, da se je kmet moral odpovedati delu že tako
               skromnega pridelka, s tem da bi bila zaradi visoke cene pšenica bistveno
               več vredna od tega, kar so pred tem plačevali v denarju. Zato so zaprosili
               za povratek k plačilu v denarju (ast, atta, 135, 2, 4, žt 6.7.714):

                    Vsi skupaj enotno združeni pripadniki Župe Tomaj Vas Velecenjene-


             ¹⁴ Prošnjo župe Tomaj je v Devinu izročil Štefan Barič iz Krajne vasi (zapisal jo je pomočnik
               kurat Jožef Zlokovič), Mihael Može in Jožef Benčina pa tisto župe Štorje (zapisal jo je Si-
               mon Ukmar kaplan v Štorjah). Pod prošnjo župe Nabrežina (zapisal jo je vikar in kurat v
               Zgoniku Martin Kovačič) so poimensko navedeni predstavniki posameznih vasi: za Nabre-
               žino Jernej Pertot in podžupan Tomaž Pertot, za Salež Andrej Vodopivec in Peter Škerk, za
               Zgonik Jakob Cvetkovič in Ivan Tišovec, za Repnič podžupan Gregor Milič in Ivan Milič, za
               Repen Jernej Škabar in Andrej Purič, za Gabrovec Luka Tomažič in Valentin Racanovič, za
               Prosek pa ni imen.


               274
   271   272   273   274   275   276   277   278   279   280   281