Page 138 - Tomajci

Aleksej Kalc

starejše, v mestu globoko ukoreninjene tujce preprosto zabeležili, kot če
bi bili rojeni Tržačani. V Subanovem gospodinjstvu je živel še 15-letni va-
jenec Štefan Vram, pri katerem piše, da je bil iz Tomaja. Do leta 1775 si je
Jakob Turk izboljšal položaj, postal je čevljarski mojster z lastno delavnico,
v kateri je zaposloval nekega koroškega vajenca in dva pomočnika, enega
iz Kopra in30-letnegaJakobaŠpeha iz Tomaja.Podobno se je situiral Ja-
kobov soimenjak in stanovski sopotnik Andrej Turk (40 let), ki ga popis iz
leta 1765 iz neznanih razlogov ne omenja, čeprav naj bi v Trstu živel že 26
let, to je od leta 1749. Imel je čevljarsko delavnico z dvema pomočnikoma
in enim vajencem. Oba, Jakob in Andrej Turk, sta živela kot najemnika,
prvi v hiši Antonia Scusse, drugi v hiši družine Brazzelli. Leta 1775 je bil
še vedno aktiven najstarejši tomajski čevljar Tomaž Bezek, na novo pa se
vtem poklicuomenjaLukaBekar (40 let), ki ni sodil med mojstre izdelo-
valce obuval (v viru z italijansko besedo calzolaio), pač pa med skromnejše
popravljalce čevljev (ciabattino). Iz opisanih primerov je razvidno, kako so
mladi, 14- ali 15-letni Tomajci z odhodom v Trst stopali na poklicno pot,
ki se je v skladu s pravili poklicnega usposabljanja začela z vajeništvom, se
nadaljevala z odvisnim delom v vlogi pomočnika in nato obrtnega mojstra.
Tisti, ki so se povzpeli do tega položaja, ki je navadno predpostavljal tudi
zakonsko zvezo in družino, so z zaposlovanjem pomočnikov in vajencev
tudi sami postali oporne točke za nove priselitve.
Nekaj priseljencev iz Tomaja je opravljalo nekvalificirane poklice. Popis
iz leta 1765 omenja enega malovarja, se pravi splošnega težaškega delavca,
in pet nosačev, ki so jim v Trstu rekli fakini, in sicer dva moška ter tri žen-
ske. En moški je bil stalno zaposlen pri trgovcu Rossettiju, drugi pa je bil
tržni fakin (it. facchino di piazza). Tržni fakini niso imeli stalne zaposlitve,
ampak so se dan za dnem posamezno ali v skupinah udinjali raznim deloje-
malcem, ki so potrebovali pomoč pri nakladanju, razkladanju in prevažanju
oz. prenašanju blaga po mestu. Taki sta bili tudi dve ženski, medtem ko je
tretja sodila med fakine, zaposlene v skladiščih za sol. Med priseljenkami
so omenjene še dve perici, po ena tkalka in delavka v klavnici, več služ-
kinj in dve revni ženski (it. povera, poveretta). Ena je bila starejša, druga pa
mlajša vdova z majhnimi otroki. Obe sta se, kot se je pogosto dogajalo, po
moževi smrti s težavo preživljali. Tudi poklic fakina in splošnega težaške-
ga delavca je pogosto odraz negotovega družbenega in gmotnega položaja,
še posebej v primerih žensk, ker je ta dejavnost ženskam nudila manj mo-
žnosti zaposlitve in manjši zaslužek kot moškim. Navadno je zabeležen pri
poročenih ženskah, ki so na ta način prispevale k dohodku, v kolikor je bil
moški zaslužek preskromen, ali so nastopale kot glavne hranilke družine.

136