Page 13 - Tomajci

Pet stoletij v Tomaju

pilv30.letih 18. stoletja. Ta trenutek je mogoče razumeti kotprehodod
dolge faze zavestno zadržane, bolj kot naravno okrnjene natalitete k fazi
sproščenejše reprodukcije, ki se je z nihajočo hitrostjo nadaljevala vse do
20. stoletja. Visoka nataliteta in upadajoča mortaliteta sta, izvzemši krizne
momente, poganjali rast števila prebivalstva vse do srede 19. stoletja, ko je
sledilo novo dolgo obdobje stagnacije. Za to stagnacijo je bil odgovoren nov
sistemski pojav – množično izseljevanje Tomajcev v Trst in druge smeri.
Analiza porok je izpostavila ženitovanjski vzorec in geografsko strukturo
tomajskega poročnega trga, ki je bila povezana s strategijo grajenja družin-
skih in sorodstvenih socialnih zavezništev. Glede izseljevanj pa se je poka-
zalo, da so bila tako v predmodernem obdobju – ko niso močno vplivala na
demografijo – kot v času modernizacije prej rezultat premišljenih izbir kot
prisilnih družbenih in preživetvenih avtomatizmov.
Analizaposestnih indružinskih strukturježelelapreveriti enoodosnov-
nih, a še ne dovolj raziskanih vprašanj agrarne zgodovine na Slovenskem:
produktivnost kmetij in stopnjo prehranske samooskrbnosti kmečkega
gospodarstva. Iz katastrskih in drugih virov se je pokazala organiziranost
tomajskih kmetij,ki sotemeljilenapoljedelstvu,vinogradništvu,živinoreji
in neagrarnih pridobitnih dejavnostih, tako v samem kraju kot v povezavi
z ekonomijo širšega območja in bližnjega mesta. Pomen in donos posame-
znih panog sta se skozi čas spreminjala pod vplivom različnih dejavnikov. V
času nastanka Franciscejskega katastra je pridelava žita znatno presegala
potrebe vaškega prebivalstva, vendar je agrarna proizvodnja zaradi majh-
nih posesti zagotavljala prehransko samozadostnost samo dobri polovici
družin. Dopolnilne dejavnosti so zato predstavljale pomemben strukturni
vir dohodka.
Zemlja je skozi vse obravnavano obdobje ostala osnovna dobrina. Dedo-
vanje, kupovanje, prodajanje in razpolaganje z zemljo je bilo zato v sredi-
šču gospodarskih ter družbenih dinamik. Raziskava je potrdila, da je že v
zgodnjem novem veku Kras poznal živahen zemljiški trg in dokaj utečeno
prakso delitve kmetij. Nepremičninske transakcije do druge polovice 17.
stoletja večinoma niso bile zabeležene s pisno pogodbo; zaradi sporov pa
so ostale dokumentirane v nekaterih sodnih spisih. Iz teh virov so posta-
li jasni nenapisani postopki etničnega prava na Krasu, torej potek in jav-
ni obredi kupoprodaje, ki so namesto pisnega pravnega akta vpričo vaške
skupnosti formalizirali transakcijo z vsemi zaščitnimi določili in jamstvi.
Kraški kmetje so se tako izogibali stroškom uradnih pogodb, kupoprodaje
zemljišč pa niso bile nujno namenjene odtujevanju oz. pridobivanju lastni-
ne. Pogosto so jih, na podlagi klavzule o ponovni pridobitvi, uporabljali tu-

11