Page 15 - Tomajci

Pet stoletij v Tomaju

gospostva, iskali zavezništva in izostajali od plačilnih dolžnosti. Med za-
dnjimi so predložili tudi prošnjo o odpuščanju in z izrazi ponižnosti ter
podrejenosti »gospodarjem«, s katero se je upor zaključil.
Zajem dolgega časovnega razpona je pokazal kontinuitete in diskonti-
nuitete v tomajski družbeni eliti ter zabeležil prilagajanja in vsebinska pre-
strukturiranja v odnosu do velikih zgodovinskih prelomnic. Taka prelom-
nica je bil prehod izpod habsburške pod italijansko oblast po prvi svetovni
vojni, ki je pomenil tudi zamenjavo liberalnega s fašističnim, slovenskemu
prebivalstvu skrajno nenaklonjenim političnim redom. Tradicionalna va-
ška družbena elita je izvirala oz. se razvijala na kmečko-premoženjski bazi
ter iz vrst duhovščine. V dobi modernizacije in politizacije družbe pa se
je opredeljevala tudi po kulturi ter svetovnonazorski pripadnosti. Od prve
svetovne vojne dalje so se pojavljale nove komponente, npr. protifašistični
aktivisti, med drugo vojno aktivisti nob in nato predstavniki ljudske obla-
sti. Vsi ti so vzklili kot nove veje tradicionalnih kmečkih elit, medtem ko
so nekatere tradicionalne elite, kot npr. duhovniška, ohranile samostojno,
sicer antifašistično, a revoluciji nenaklonjeno držo.
Najvidnejši primer tradicionalne vaške elite je bila družina Černe, katere
člani so že v 17. stoletju zasedali županski položaj, v 19. stoletju pa sta iz
njenih vrst izšla tržaški stolni kanonik in poslanec v dunajskem državnem
zboru. Tak družbeni vzpon je za družino pomenil, kljub ekonomski trd-
nosti, tudi padec konsenza na krajevni ravni in prepustitev mesta drugim
družinam in veljakom, ki so prodrli v ospredje v spremenjenih družbeno-
političnih in kulturnih razmerah. S prehodom pod Italijo in z likvidacijo va-
ških organizacij je ta predvojna elita, razdeljena med katoliško in liberalno
strujo, izgubila svojo vlogo in ugledne funkcije, njene režimu naklonjene
člane pa so izločili sami Tomajci. Kontinuiteto svoje elite je v tem obdobju
dalje lahko vzdrževala samo cerkev, v osebi trdoživega župnika Kjudra, a
ne brez težav, tako v odnosu do oblasti kot do vaščanov ter novih skupin,
ki so se porodile iz upornosti do režima in raznarodovanja.
Tudi med drugo vojno je župnik ohranil neodvisen položaj in samostoj-
no držo; ni bil naklonjen osvobodilnemu gibanju, mu pa tudi ni dejavno
nasprotoval. Zoperstavljal se je Nemcem, prostodušno kritiziral partizane
in odklanjal domobrance. Po končani vojni je na svoj račun za kratek čas
prišla elita, ki se je oblikovala v okviru ljudske oblasti, vendar se je morala
še naprej meriti z uglednim in vplivnim župnikom. Kjuder, ki kot polovica
vaščanov in reakcionarna protipartizanska skupina mladih ni podpiral pri-
ključitve Primorske k Jugoslaviji, je ohranil svoj ugled pri večini vaščanov
tudi pod jugoslovansko oblastjo. Njegov vpliv v novem redu ni mogel biti

13