Page 139 - Nekatere izbrane teme in aktualna problematika šolskega svetovalnega delašolskega svetovalnega dela

Motnje hranjenja in pomoč šolske svetovalne službe

ekstrahospitalno skupino, ki se srečuje znotraj bolnišnice enkrat tedensko,
lahko se vključijo v katero drugo nevladno organizacijo, ki se ukvarja z mo-
tnjami hranjenja, ali samopomočno skupino ali pa nadaljujejo zdravljenje v
ambulantni obliki. Bolnišnično zdravljenje traja v povprečju – mesecev. V
nadaljevanju pa je pomembno, da se vključijo v ambulantno vodenje ali v
skupine, ki se ukvarjajo posebej z motnjami hranjenja.
Zelo pomembno je,dasvetovalni delavecnaindividualni in skupinski ravni
poskrbi za ustrezno, varno, toplo in vzpodbudno vračanje otroka v normalni
ritem življenja. Na to mora pripraviti tudi otrokove vrstnike – z različnimi po-
govori in delavnicami.

Preventivni programi na ravni šole
Preventivni program naj bo sestavni del letnega delovnega načrta šole (LDN)
oziroma dela šolske svetovalne službe. Za uspešno preventivno dejavnost na
ravni šole je potrebno dobro poznati dejavnike, ki vplivajo na motnje hranje-
nja, potek in prepoznavanje težav. Na področju primarne preventive lahko
na šoli izvajamo različna izobraževanja z vabljenimi predavatelji ali mladimi,
ki so preboleli anoreksijo/bulimijo, s strokovnjaki medicinskih vrst ipd. Sicer
D. Lapanja-Kastelic () navaja, da morajo biti vsi preventivni in izobraže-
valni programi skrbno zbrani, fokus pa ne sme biti zgolj na motnjah hranje-
nja, temveč morajo biti vanje vključeni tudi elementi samospoštovanja, po-
zitivne samopodobe, samozaupanja in drugi.
Predvsem je pomembno opolnomočiti in seznaniti sodelavce o motnji
hranjenja, prepoznati nevarnosti te motnje, opolnomočiti otroka in starša
ter otroku zagotoviti varnost. Zelo pomembno je, da učencem približamo
in predstavimo zdrav način prehranjevanja. Z učenci lahko organiziramo de-
lavnice na temo zdrave prehrane, samopodobe, družbenih idealov, zdravega
telesa itd. Teme se lahko nanašajo na: zmanjševanje nezadovoljstva z lastnim
telesom (razumevanje dejavnikov, povezanih s telesnim nezadovoljstvom,
razmišljanje o pozitivnih vidikih lastnega telesa, podobe, tudi osebnosti);
kritično razmišljanje o sociokulturnih in vrstniških normah (razmišljanja o
možnostih upora potencialno škodljivim normam ter prilagajanje in odpra-
vljanje teh destruktivnih norm); razumevanje fizičnega razvoja; izboljševanje
znanja o prehrani in nadzorovanju teže ter razvoj določenih spretnosti, po-
vezanih z izbiro in s pripravljanjem hrane.
Na roditeljskih sestankih izpostavimo tudi problemska vprašanja, ki se na-
našajo na zdravo prehranjevanje otrok. Priporočimo, da se z otrokom veliko
pogovarjajo o počutju, o njegovih močnih in šibkih področjih, da veliko po-
govorov namenijo pozitivni samopodobi.

