Page 20 - Glasba zdravi: vloga glasbe v pediatričnem okolju

izgubo ali spremembo glasbenih zmožnosti. Charcot je glasbo razumel
kot pomembno orodje za preučevanje možganskih funkcij, v nekaterih
primerih pa so glasbene dražljaje uporabljali za opazovanje in lajšanje
simptomov histerije ter za sprožanje ali umirjanje napadov v terapev-
tskem okolju Salpêtrière (Johnson idr., 2013; Waraich in Shah, 2017).
V zadnji tretjini 19. stoletja je nemški psihiater in začetnik sodob-
ne psihiatrične klasifikacije Emil Kraepelin (1856–1926) izvajal številne
eks perimente o vplivu različnih dražljajev, vključno z glasbo, na psihične
20 procese. V sodelovanju z Wundtovo eksperimentalno psihologijo je me-

ril odzive pacientov na glasbene in druge senzorične dražljaje, sprem-
ljal je spremembe v razpoloženju, reakcijskem času in asociacijah. S tem
je postavil temelje za objektivno, znanstveno preučevanje učinkov glas-
Tina Bohak Adam razvoj meščanske družbe in širjenje javnih koncertov zagotovo vplivala
be na duševno zdravje in vedenje (Becker in Hoff, 2024). Zdi se, da sta
na dostopnost glasbe in s tem tudi na širše razumevanje njenih terapev-
tskih učinkov. Izpostavimo, da so spoznanja iz 19. stoletja o fizioloških
in psiholoških učinkih glasbe, ki so jih prispevali znanstveniki, kot sta
Helmholtz in Kraepelin, ter pionirske prakse v bolnišnicah in psihia-
tričnih ustanovah ustvarili temelje za razvoj sodobne glasbene terapi-
je v 20. stoletju.

20. stoletje
Po prvi in zlasti drugi svetovni vojni je glasbena terapija doživela izje-
men vzpon, saj so se veterani množično soočali s posttravmatsko stresno
motnjo in z drugimi psihofizičnimi posledicami vojne. Ena prvih pio-
nirk glasbene terapije je bila Margaret Anderton, ki je že med prvo sve-
tovno vojno izvajala glasbeno terapijo z ranjenimi kanadskimi vojaki,
pri čemer je razlikovala med pristopi za psihološke in pristopi za fizične
poškodbe; pri psiholoških stanjih je terapevt izvajal glasbo, pri fizičnih
pa so morali bolniki sami igrati instrumente, da bi okrepili poškodovane
ude. Podobne pobude so se nadaljevale tudi med drugo svetovno vojno,
ko so prostovoljci in organizacije, kot je Ameriški rdeči križ, v bolnišnice
prinašali instrumente in organizirali koncerte za dvig morale in zmanj-
šanje bolečin (Spencer, 2013). Prelomni dogodek se je zgodil leta 1945,
ko je ameriško vojno ministrstvo (U.S. War Department) izdalo 187. šte-
vilko Tehničnega biltena (Technical Bulletin 187), ki je podrobno opisa-
la program uporabe glasbe za rehabilitacijo ranjenih vojakov v vojaških
bolnišnicah. Ta program je nastal pod okriljem Urada glavnega kirur-
ga (Office of the Surgeon General) in ameriške vojske (American Music
Therapy Association, b. l.-b). Zdi se, da je kolektivni prispevek vojaških
zdravnikov, raziskovalcev in administracije, ki so prepoznali terapevtski