Page 16 - Glasba zdravi: vloga glasbe v pediatričnem okolju

kostmi iz drugih lokacij (npr. piščal iz ptičje kosti, najdena v jami Hoh-
le Fels v južni Nemčiji, 40.000–35.000 pr. n. št.), kaže na globoko pove-
zanost med glasbo in človekovim iskanjem smisla skozi zvok (Conard
idr., 2009). Čeprav o natančni vlogi glasbe v zdravljenju v prazgodovini
ni neposrednih dokazov, antropološke raziskave sodobnih predpismenih
družb kažejo, da so bili glasba, petje in ples pogosto sestavni del magič-
nih ter zdravilnih obredov. Zvočni vzorci in ritmi so imeli pomembno
vlogo pri vzpostavljanju telesnega in čustvenega odziva, kar je bilo ključ-
16 no za obredje in zdravljenje (Thaut, 2015). Poznavanje zvokov, ritmov in

odpevov je bil bistven element zdravilne moči šamanov, vračev ter vra-
čaric in druidskih duhovnikov – zdravnikov v keltski kulturi. Zanimivo
se zdi izpostaviti, da tema glasbe kot metafore za božanski red in milino
Tina Bohak Adam hurst-Maddock, 1999). Kot že omenjeno, so sicer tovrstne interpretacije
prežema judovsko, krščansko, islamsko ter gnostično književnost (Dew-
pogosto predmet razprav, pa vendar ni neposrednih dokazov o terapevt-
ski vlogi glasbe v tem obdobju.
V prvih civilizacijah, kot sta Mezopotamija in Egipt, zasledimo siste-
matično integracijo glasbe v medicino, saj so obstajali pisni zapisi o upo-
rabi glasbe v zdravilne namene. V mezopotamskih besedilih (npr. Ep o
Gilgamešu) so glasbene priprošnje opisane kot sredstvo za pomirjanje bogov
in zdravljenje bolezni. Izobraženci so zemeljsko glasbo dojemali kot od-
mev kozmične glasbe, saj sta se obe podrejali istim božanskim zakonom.
Če so zemeljski zvoki odražali božanske zakone, so imeli moč, da ublažijo
bolečino in trpljenje ter pripomorejo k zdravju in zdravljenju. Kozmolo-
gijo in glasbeno teorijo so razvijali po pravilih, ki so veljala za oblikovanje
in izdelavo glasbenih instrumentov, za skladanje, izvajanje ter poslušanje.
V starem Egiptu je hieroglif za glasbo hkrati pomenil tudi veselje in dobro
počutje (Dewhurst-Maddock, 1999). Egipčanski zdravilni obredi, doku-
mentirani v Ebersovem papirusu (ok. 1550 pr. n. št.), so vključevali recita-
cije s petjem, spremljane z liro ali s sistrom. Glasbo so imenovali »zdravilo
za dušo«, kar odraža njeno vlogo pri harmonizaciji čustvenih motenj in
bolezenskih stanj. V templjih so zdravilne him ne posvečali boginji Izidi,
ki je simbolizirala zdravje in obnovo (Thaut, 2015).
V antični Grčiji je bila povezava med glasbo in zdravljenjem še po-
sebej razvita. Grški zdravniki so uporabljali različna glasbila, kot so
flavte in lire, za zdravljenje fizičnih in duševnih bolezni (Dewhurst-Mad-
dock, 1999). Pomemben atenski glasbeni teoretik, pedagog in politični
svetovalec iz 5. stoletja pr. n. št. Damon iz Aten je razvil teorijo, da glas-
ba vpliva na človekovo etiko in duševno stanje preko ritmov ter melodij.
Ta ideja je vplivala na Platona, ki je v Državi (ok. 375 pr. n. št.) zagovar-
jal uporabo glasbe za vzgojo duše, in Aristotela, ki je prepoznal njeno