Page 19 - Glasba zdravi: vloga glasbe v pediatričnem okolju

čustva, srčni utrip in razpoloženje. Browne piše o splošnih učinkih raz-
ličnih vrst glasbe na živce, srce in krvni obtok ter priporoča glasbo kot
sredstvo za lajšanje melanholije, tesnobe in drugih »živčnih« bolezni
(Smid, 2017). Ugotavljamo, da so v tem obdobju tudi glasbeni ustvarjal-
ci in poustvarjalci odkrivali povezave med zvokom in glasbo ter zdrav-
jem. Carlo Broschi, z umetniškim imenom Farinelli, eden najslavnejših
italijanskih kastratov in najpomembnejših opernih pevcev 18. stoletja, je
španskega kralja Filipa V. ozdravil kronične bolezni tako, da je ponavljal
njegovo najljubšo arijo. Njegov vpliv na zdravje kralja Filipa V. lahko da- 19
nes razumemo predvsem kot psihološki učinek (glasba kot pomirjevalo in
motivacijski dejavnik), ne pa kot neposredno ozdravitev bolezni. Marti-
nus, pevec iz istega obdobja, je ugotovil, da moč glasbe, ki jo pevec odda-
ja in se prenaša po zraku, vstopi v bolnikovo telo, da bi obnovila njegovo
moč ter dobro počutje (Dewhurst-Maddock, 1999).

Romantika
Romantika je kot kulturno gibanje poudarjala čustva, individualnost in
notranje doživljanje, kar je zagotovo vplivalo tudi na razumevanje te-
rapevtske moči glasbe. V tem obdobju so začela nastajati tudi društva Glasba kot sredstvo zdravljenja – historični vidik
in ustanove, ki so promovirala glasbo kot sredstvo za izboljšanje zdrav-
ja in morale. V 19. stoletju zaznamo rojstvo znanstvene paradigme. Pre-
lomno obdobje predstavlja delo nemškega fizika, zdravnika in filozofa
Hermanna von Helmholtza (1821–1894), sicer enega najpomembnejših
znanstvenikov tega obdobja, katerega raziskave o akustiki in percepci-
ji konsonance ter disonance so postale temelj za razumevanje fizioloških
učinkov glasbe. Helmholtzova analiza frekvenc in resonanc je pravzaprav
omogočila prehod od mističnih k znanstvenim razlagam (de la Motte-
-Haber, 1990). V tem obdobju so posamezniki pričeli raziskovati fiziolo-
ške učinke glasbe z merjenjem učinkov na dihanje, srčni utrip, ožilje in
krvni pritisk. Na podlagi tega so izbirali glasbene odlomke, ki so uspešno
odpravljali določene bolečine. Postopoma so spoznavali zdravilno vred-
nost zvoka in glasbe, še posebej na področju zdravljenja duševnih bolezni,
psihološke rehabilitacije in delovne terapije (Dewhurst-Maddock, 1999).
Obenem so romantični skladatelji, kot je bil npr. Hector Berlioz (1803–
1869), z eksperimentalnimi kompozicijami raziskovali psihološke učinke
orkestracije, kar je utrlo pot kliničnim aplikacijam (de la Motte-Haber,
1990). Znameniti francoski nevrolog Jean-Martin Charcot (1825–1893)
je v bolnišnici Salpêtrière v Parizu v drugi polovici 19. stoletja raziskoval
histerijo in hipnozo ter pri tem vključeval tudi glasbo. Med svojimi zna-
menitimi »petkovimi lekcijami« je analiziral glasbene sposobnosti paci-
entov in obravnaval primere, kjer so se nevrološke motnje izražale skozi